Appeal court voids first instance judgment on invalid currency contract but remands for new trial on collateral agreement validity.

Pritožbi se ugodi, prvostopna sodba se v izpodbijanem delu (1. in 3. odstavek izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Pogodba o naročilu (nalogu), na podlagi katere je prodajalec kupcu deviz izročil akceptni nalog v zavarovanje vrnitve kupnine, ni nična že zato, ker je nična pogodba o prodaji deviz.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka zaradi ničnosti pogodbe o prodaji deviz vrniti tožeči stranki to, kar je na podlagi te pogodbe prejela, torej 140.000,00 SIT z obrestmi do vložitve tožbe v višini 224.826,00 SIT, ji plačati zamudne obresti od vložitve tožbe do plačila in povrniti pravdne stroške (1. in 3. odstavek izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za višje obračunane obresti (5.658,50 SIT) in za razveljavitev akceptnega naloga, s pomočjo katerega je tožena stranka prišla do plačila 140.000,00 SIT (2. odstavek izreka sodbe).

Zoper sodbo se je tožena stranka v delu, v katerem z njo v pravdi ni uspela, pravočasno pritožila. Navedla je, da se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, vendar iz razlogov pritožbe sledi, da se očitno pritožuje tudi zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz pritožbenih razlogov namreč sledi, da soglaša s stališčem sodišča prve stopnje o ničnosti pogodbe o nakupu in prodaji deviznih sredstev. Po njenem mnenju pa je sodišče spregledalo dejstvo, da ji je bil akceptni nalog izročen zaradi zavarovanja vrnitve dinarskega zneska 20.475.000,00 (takrat še) din. Delno vnovčenje akceptnega naloga zato predstavlja delno poplačilo tožene stranke po 1. odst.

104. člena ZOR, zato ni podlage za odločitev, da mora tožena stranka tožeči ta znesek vrniti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Stališče sodišča prve stopnje o ničnosti pogodbe o prodaji deviznih sredstev je sicer pravilno. Vendar pa je po stališču pritožbenega sodišča za materialnopravno pravilno odločitev o vrnitvi vtoževanega zneska dejansko stanje ostalo neraziskano. Glede na to, da je tožeča stranka toženi izročila akceptni nalog (očitno na podlagi posebne pogodbe o naročilu (nalogu), ker pogodba o nakupu in prodaji deviznih sredstev, ki sta jo sklenili pravdni stranki, določb o takem akceptnem nalogu nima), ki ga je mogoče uporabiti samo za plačilo v domačem denarju preko računov pri SDK, torej za zavarovanje vrnitve kupnine za prodane devize, bi moralo prvostopno sodišče zavzeti stališče o tem, ali je nična tudi mandatna pogodba o zavarovanju tega plačila z izročitvijo akceptnega naloga. Po 1. odst. 104. člena ZOR je namreč vrnitev kupnine v takem primeru zakonska posledica ničnosti pogodbe. Zato po mnenju pritožbenega sodišča pogodba o zavarovanju takega plačila ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato ni nična.

To pa bi pomenilo, da tožena stranka akceptnega naloga nima v rokah brez pravne podlage in ga ne vnovčuje neutemeljeno, odvisno seveda od vsebine pogodbe o naročilu (nalogu) in v obsegu, v katerem je upravičena na vrnitev danega, torej v kolikor ta njena terjatev - tudi glede na cesijsko pogodbo med pravdnima strankama - še obstaja.

Dejstva o tem bo treba ugotoviti na novi glavni obravnavi, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odst. 370. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po določbi 3. odst. 166. člena ZPP bo o stroških pritožbenega postopka, katerih povrnitev zahteva tožena stranka, odločeno s končno odločbo.