Appeal allowed; tenancy determination invalid if tenant owns the flat and pending buyout suit exists.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Po 57. členu SZ je mogoče določiti najemnika stanovanja samo na najemnem stanovanju (2. odst. 4. čl. SZ), ne pa tudi na lastnem stanovanju (1. odst. 4. čl. SZ). Za nepravdni postopek za določitev najemnika stanovanja je zato predhodno vprašanje, ali bo bivši imetnik stanovanjske pravice uspešno uveljavil svoj zahtevek za odkup stanovanja, o katerem teče pravda.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je določilo predlagateljico za najemnico stanovanja na T. Nasprotnemu udeležencu je naložilo, da se je dolžan iz tega stanovanja izseliti v roku 90 dni od pravnomočnosti tega sklepa. Skupne stroške postopka je določilo na 2.400,00 SIT in sta jih dolžni nositi obe stranki vsaka do 1/2. Ker jih je doslej nosila predlagateljica, ji je nasprotni udeleženec dolžan v roku 15 dni povrniti 1.200,00 SIT. Predlog za prekinitev postopka nasprotnega udeleženca je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je menilo, da od razveze dalje nasprotni udeleženec ne more več sam brez soglasja predlagateljice zahtevati sklenitve kupoprodajne pogodbe ali podpisati najemne pogodbe za navedeno stanovanje. Prvostopno sodišče je svojo odločitev oprlo na določbo 57. čl. Stanovanjskega zakona po zaključku, da so stanovanjske potrebe predlagateljice večje, kot pa te potrebe nasprotnega udeleženca. S predlagateljico namreč živi njena sicer polnoletna, vendar brezposelna hči, ki je od predlagateljice v celoti finančno odvisna.

Proti sklepu se pritožuje nasprotni udeleženec zaradi vseh možnih pritožbenih razlogov iz prvega odst. 353. čl. ZPP v zvezi s 37. čl.

ZNP ter predlaga, da pritožbeno sodišče v prvi vrsti izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne predlog v celoti, podrejeno pa, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obširni obrazložitvi svoje pritožbe nasprotni udeleženec med drugim navaja, da je povsem napačna odločitev prvostopnega sodišča, da se zavrne predlog nasprotnega udeleženca za prekinitev postopka. Nasprotni udeleženec je namreč kot imetnik stanovanjske pravice ob uveljavitvi stanovanjskega zakona v roku dveh let po tem zakonu vložil tožbo na odkup stanovanja. Ta postopek se vodi pod opr.

št. P..... Smisel nove stanovanjske zakonodaje je lastninjenje stanovanj v družbeni lasti, tako da ima lastninska pravica nedvomno prednost pred pravico do uporabe stanovanja, ki jo uveljavlja predlagateljica v tem postopku. Sodišče bi zato moralo prekiniti ta nepravdni postopek do zaključka navedene pravdne zadeve, v kateri je sodišče napačno prekinilo postopek do zaključka te nepravdne zadeve.

Nikakor se ne more na tak način, kot je storilo sodišče prve stopnje, omejiti nasprotnemu udeležencu pravice do pridobitve lastninske pravice na stanovanju. Uveljavljanje te pravice je nasprotni udeleženec jasno izjavil z vložitvijo navedene tožbe, predlagateljica pa je izrecno izjavila, da stanovanja ne namerava odkupiti, ker za to nima sredstev.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu izpodbijanega sklepa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odločitev prvostopnega sodišča preuranjena. Pritožba utemeljeno uveljavlja trditev, da prvostopno sodišče ni ravnalo prav, ko je zavrnilo zahtevek nasprotnega udeleženca za prekinitev tega nepravdnega postopka do konca pravdne zadeve, v kateri nasprotni udeleženec uveljavlja pravico do odkupa spornega stanovanja. Nesporno je bilo to stanovanje dodeljeno nasprotnemu udeležencu kot imetniku stanovanjske pravice. Ob uveljavitvi stanovanjskega zakona je bil nasprotni udeleženec torej imetnik stanovanjske pravice in kot tak je imel pravico v roku dveh let od uveljavitve stanovanjskega zakona zahtevati odkup stanovanja, kar je nasprotni udeleženec nesporno tudi storil. Odločitev v pravdni zadevi P..... je zato predhodno vprašanje, ki ga je potrebno rešiti, preden bo mogoče odločiti v tem nepravdnem postopku. V 4. čl. Stanovanjskega zakona je v 1. odstavku določeno, katero stanovanje se šteje za lastno stanovanje in katero za najemno stanovanje. Le na najemnem stanovanju je mogoče v skladu z določbo 57. čl. Stanovanjskega zakona določati najemnika stanovanja, nikakor pa to ni mogoče na lastnem stanovanju v smislu 1. odst. 4. čl. Stanovanjskega zakona. Zaradi tega ni bilo nobenega razloga za prekinitev pravdnega postopka P....., ki ga bo treba nadaljevati in odločiti o tožbenem zahtevku nasprotnega udeleženca. V kolikor bo nasprotni udeleženec s tem zahtevkom uspel, bo postal lastnik spornega stanovanja in v tem primeru seveda predlagateljice ne bo mogoče določiti za najemnico na tem stanovanju.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 3. točke 380. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi nasprotnega udeleženca, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek.