Supreme Court allows appeal against second instance dismissal, quashing partial award due to unproven causation.

Reviziji se ugodi, razveljavita se sodbi sodišča druge in prve stopnje tudi v zavrnilnem delu (tč. 2. sodbe druge stopnje in tretji odstavek sodbe prve stopnje) ter se zadeva tudi v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke zato, ker je ugotovilo, da je odškodnina v znesku 500.000,00 SIT, določena na prvi stopnji, primerna glede na zatrjevano in ugotovljeno škodo.

Hkrati pa je v zvezi z ugoditvijo pritožbi tožene stranke in razveljavitvijo odločitve o prisojeni odškodnini ugotovilo, da ni razjasnjena vzročna zveza med zatrjevanimi tožničinimi glavoboli in zvinom vratne hrbtenice. Glede na tako drugostopno odločitev je dejanska podlaga povsem odprta, zaradi česar tudi delna zavrnitev tožbenega zahtevka nima opore v ugotovljenih dejstvih. Ni utemeljeno določiti zgornjo mejo odškodnine, dokler ni v celoti in popolno ugotovljeno dejansko stanje. V nadaljnjem postopku se utegnejo pokazati okoliščine, ki bi opravičevale morda tudi višjo odškodnino od prisojene.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici odškodnino v znesku 500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški, višji zahtevek pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je toženec dne 7.3.1990 poškodoval tožnico, ko jo je pahnil v steno. Pri tem je tožnica utrpela udarec v desno ramo in v križnico ter zvin vratne hrbtenice. Prestala je telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Iz tega naslova ji je sodišče določilo odškodnino v znesku 100.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 400.000,00 SIT. Tožnici je ostala zavrta gibljivost vratne hrbtenice, zato so nekoliko zmanjšane njene življenjske aktivnosti v zvezi s hitrimi premiki, vibracijami, dolgotrajnim sedenjem v prisilnem položaju in podobnim. Večji del tega je treba pripisati degenerativnim spremembam, manjši pa poslabšanju, ki ga je povzročila poškodba.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke ter razveljavilo sodbo prve stopnje v delu, s katerim je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno. Pritožbo tožeče stranke pa je zavrnilo in potrdilo zavrnilni del sodbe prve stopnje. Ugotovilo je, da je prisojena odškodnina primerna, če se bo izkazalo, da je vsa zatrjevana in dokazana škoda v vzročni zvezi s poškodbo. Potrdilo je prvostopne ugotovitve, da je toženec v celoti odgovoren za škodo, ki jo je povzročil tožnici.

Toženčevi pritožbi pa je ugodilo, da se razjasni, ali so tožničini glavoboli res v zvezi s poškodbo, ali pa gre za druge vzroke, ki s tem niso v zvezi.

Proti sodbi druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje tako, da ugodi pritožbi tožeče stranke in tudi v zavrnilnem delu razveljavi sodbo prve stopnje. Navaja, da odločitev sodišča druge stopnje pomeni, da v nadaljnjem postopku tožnica ne more zvišati zahtevka preko 500.000,00 SIT. Obnovljeno dejansko stanje pa lahko pokaže potrebo po zvišanju zahtevka. Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, bi moralo ugoditi tudi pritožbi tožnice.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke zato, ker je ugotovilo, da je odškodnina v znesku 500.000,00 SIT, določena na prvi stopnji, primerna glede na zatrjevano in ugotovljeno škodo.

Hkrati pa je v zvezi z ugoditvijo pritožbi tožene stranke in razveljavitvijo odločitve o prisojeni odškodnini ugotovilo, da ni razjasnjena vzročna zveza med zatrjevanimi tožničinimi glavoboli in zvinom vratne hrbtenice. Glede na tako drugostopno odločitev je dejanska podlaga povsem odprta, zaradi česar tudi delna zavrnitev tožbenega zahtevka nima opore v ugotovljenih dejstvih. Ni utemeljeno določiti zgornjo mejo odškodnine, dokler ni v celoti in popolno ugotovljeno dejansko stanje. V nadaljnjem postopku se utegnejo pokazati okoliščine, ki bi opravičevale morda tudi višjo odškodnino od prisojene.

Napačen je materialnopravni pristop, po katerem sodišče odloči o delu odškodninskega zahtevka (z zavrnitvijo), čeprav je dejanska podlaga glede na odločitev iste sodbe v bistvenem delu nepopolno ugotovljena. Tako stališče omejuje novo odločanje na podlagi nadaljnjih dejanskih ugotovitev. Učinek pravnomočnosti bi utegnil povzročiti položaj, v katerem odškodnine ne bi bilo mogoče določiti v skladu z dokončnimi dejanskimi ugotovitvami o odločilnih dejstvih.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče druge stopnje odločilo o zavrnilnem delu sodbe brez potrebne dejanske podlage.

Revizijski razlog po 2. odst. 395.čl. Zakona o pravdnem postopku je revizijsko sodišče ugotovilo ob preizkusu po 386.čl. tega zakona.

Revizijska odločitev temelji na drugem odst. 395.čl. ZPP.

O stroških revizijskega postopka sodišče ni odločilo, ker jih tožeča stranka ni uveljavljala.