Appeal dismissed; temporary injunction upheld as state ownership of forests established by law without land registry transfer.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Po 1. odst. 5. člena ZLPP je Republika Slovenija postala lastnica gozdov, izločenih iz sredstev podjetij pred ugotovitvijo družbenega kapitala, na podlagi zakona, zato za pridobitev lastninske pravice ni potreben zemljiškoknjižni prenos gozdov.

Če podjetje, ki po 2. odst. 5. člena ZLPP nadaljuje z upravljanjem z gozdom, po zapisniških ugotovitvah in odločbah gozdarske inšpekcije za gozd ne skrbi kot dober gospodar, je s tem dovolj izkazana verjetnost, da protipravno posega v lastninsko pravico Republike Slovenije ter da s tem v gozdu nastaja nenadomestljiva škoda. Zato je dana podlaga za izdajo začasne odredbe s prepovedjo sečnje do pravnomočnosti sodbe o opustitvi poseganja v upnikovo lastninsko pravico.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v zavarovanje terjatve upnika na prepoved poseganja v njeno lastninsko pravico na gozdovih, še posebej pa na opustitev sečnje (izražene s tožbenim zahtevkom v že vloženi tožbi), izdalo začasno odredbo, s katero je dolžniku takoj prepovedalo vsako sečnjo in odločilo, da ta začasna odredba velja do pravnomočnosti sodbe. Ugovor dolžnika zoper sklep o začasni odredbi je zavrnilo.

Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Navedel je, da v 5. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju: ZLPP) ni podlage za prehod lastninske pravice na upnika po samem zakonu, ampak se prenos opravi šele s pogodbo in vpisom v zemljiško knjigo, glede na 16. člen ZLPP. Posege je opravljal v večini primerov na kmetijskih zemljiščih in trditev, da pri tem ni ravnal kot dober gospodar, pomeni zanj težko obdolžitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po 1. odst. 5. člena ZLPP mora podjetje pred ugotovitvijo družbenega kapitala iz svojih sredstev izločiti kmetijska zemljišča in gozdove, ki postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se prenesejo v upravljanje Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma občin. Ta zakonska določba je glede tega, da Republika Slovenija z dnem uveljavitve navedenega zakona postane lastnica gozdov, izločenih iz sredstev podjetij, povsem jasna. Skladno z določbama 21. in 33. člena ZTLR pa se lastninska pravica na nepremičnini pridobi z vpisom v zemljiško knjigo takrat, kadar je pravni naslov za njeno pridobitev pravni posel, ne pa tudi takrat, ko se jo pridobi na podlagi zakona.

Nadaljnje določbe 5. člena ZLPP v zvezi s 16. členom Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije predpisujejo samo še kdo upravlja z gozdovi in kako se gozdovi prenesejo skladu v upravljanje in ne govorijo o prenosu lastninske pravice. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je Republika Slovenija kot lastnik gozdov in zato kot upnik v tem postopku upravičena do tožbe na prenehanje poseganja v njeno lastninsko pravico, pravilna.

Iz doslej zbranih dokazov pa izhaja tudi nadaljnji pravilen zaključek sodišča prve stopnje, oprt na ugotovitve in odločbe gozdarske inšpekcije, da je verjetno izkazano, da dolžnik ne izkorišča gozdov (po 1. odst. 2. člena Zakona o gozdovih so gozd tudi vsa zemljišča v zaraščanju, ki so kot gozd določena v prostorskem delu gozdnogospodarskega načrta) kot dober gospodar, zaradi česar nastaja v njih nenadomestljiva škoda. Pri tem je treba poudariti, da gre pri odločanju o zavarovanju terjatve le za ugotavljanje verjetnosti takega ravnanja dolžnika; ali je to dejstvo gotovo tako, bo moralo sodišče ugotoviti s sodbo.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, zato je po določbi 2. točke 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo napadeni sklep.