Slovenian Supreme Court dismisses appeal for vague procedural violations and attacking lower court fact-finding.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če jih revident izrečno uveljavlja. Toda zgolj revizijska navedba, da se uveljavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP, nima značaja konkretne opredelitve postopkovnih kršitev, ker je posplošena (saj je vrsta možnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega ali drugega odstavka 354. člena ZPP). Do enake ugotovitve pripelje tudi vsebinska obravnava revizijskih izvajanj (ki se pavšalno sklicujejo na pritožbena izvajanja, ki že pojmovno ne morejo predstavljati revizijskih razlogov). Ta so dejansko naperjena zoper dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje. Revident tako napada na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dopustno (tretji odstavek 385. člena ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da je toženec poškodoval tožnico, naložilo tožencu, da mora plačati tožnici za povzročeno škodo 209.767,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.4.1995 in stroške postopka 25.250,50 SIT, medtem ko je višji tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec iz vseh revizijskih razlogov ter predlagal, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita ali spremenita. V reviziji navaja, da se glede postopkovnih kršitev sklicuje na pritožbena izvajanja. Zmotna uporaba materialnega prava pa naj bi bila podana zato, ker je državno tožilstvo umaknilo obtožbo zoper toženca, sodišče prve stopnje pa se v svoji sodbi sklicuje na kazenski spis. Ni pravilno ugotovljeno, kdo je tožnico dejansko poškodoval in tožnica ni zanesljivo dokazala, da jo je udaril toženec. Tožničino priznanje, da je prišla na pomoč svojemu možu, kaže na njeno sodelovanje v pretepu in s tem na njeno soodgovornost za poškodbe, ki jih je pri tem dobila. Pravilno pa tudi ni odločeno o stroških postopka.

Na revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v postopkih na drugi ali prvi stopnji ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če jih revident izrečno uveljavlja. Toda zgolj revizijska navedba, da se uveljavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP, nima značaja konkretne opredelitve postopkovnih kršitev, ker je posplošena (saj je vrsta možnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega ali drugega odstavka 354. člena ZPP). Do enake ugotovitve pripelje tudi vsebinska obravnava revizijskih izvajanj (ki se pavšalno sklicujejo na pritožbena izvajanja, ki že pojmovno ne morejo predstavljati revizijskih razlogov). Ta so dejansko naperjena zoper dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje. Revident tako napada na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dopustno (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zaradi navedenega je moralo revizijsko sodišče preizkusiti materialnopravno pravilnost sodb sodišč druge in prve stopnje na podlagi na nižjih stopnjah ugotovljenega dejanskega stanja. V postopkih na nižjih stopnjah pa je bilo ugotovljeno, da je toženec ob prepiru s tožničinim možem 8.6.1987 udaril tožnico po ustih, da ona pri prepiru ni sodelovala in da ji je toženec z udarcem premaknil korenini dveh zob ter izbil mostiček in koreninski zatiček iz zoba 2L, da se je po poškodbi morala zdraviti ter je pri tem trpela 4 dni hude bolečine, med brušenjem sidrnih zob 15 minut zelo hude bolečine, zmerne bolečine pa 17 dni in zatem še 14 dni lažje bolečine. Med postopkom je bilo še ugotovljeno, da je tožnica trpela strah v zvezi z zdravljenjem.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilen materialnopravni zaključek, da je podana toženčeva odškodninska odgovornost za obravnavani škodni dogodek in da je zato toženec dolžan plačati tožnici povzročeno škodo. Skupaj odmerjena odškodnina 209.767,70 SIT (160.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo, ostala razlika pa za premoženjsko) kateri revident po višini ni osporaval, ima pravno podlago v določbah 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (nepremoženjska škoda) oziroma v 185., 190. in 193. členu ZOR (premoženjska škoda). Ker glede na navedeno po oceni revizijskega sodišča toženčeva revizija ni utemeljena, jo je moralo zavrniti (393. člen ZPP). V zvezi z revizijskimi izvajanji, ki zadevajo odmero stroškov postopka na prvi stopnji, pa je revidenta opozoriti, da stroškovna odločba ne more biti predmet revizijskega preizkusa (prvi odstavek 400. člena ZPP).