Enforcement of eviction order upheld; strict formal legality requires creditor legitimacy from writ only.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the plaintiff's appeal against a first-instance judgment ordering the eviction and vacating of an apartment. The plaintiff argued the defendant lacked standing as the property had legally transferred to the municipality and a housing company, rendering the enforcement request procedurally invalid. The court rejected this, ruling that strict formal legality mandates that only the party named in the enforcement writ holds the requisite legitimacy to initiate execution proceedings.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku (ZPP) 10. točka 2. odst. 354. člena; Zakon o zavodih (Zavodni zakon) 1. odst. 65. člena; Zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR) 50. in 70. člen: For enforcement proceedings, strict formal legality requires the creditor's legitimacy to derive solely from the enforcement writ, overriding changes in property ownership or subsequent acquisition of housing rights by the debtor.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.
[JEDRO]
V skladu z načelom stroge formalne legalitete je za izvršbo relevantna zgolj legitimacija strank, ki izhaja iz izvršilne listine.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe za izselitev in izpraznitev stanovanja v stanovanjskem bloku M. 12, N..
Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje tožnik in predlaga razveljavitev. Zatrjuje, da tožena stranka ni več legitimirana za vložitev izvršilnega predloga. Z zakonom o zavodih (Ur. list SRS 12/91) je namreč njeno premoženje postalo last ustanovitelja, torej Občine N.. Občina N. pa je vsa stanovanja prenesla kot svoj vložek v stanovanjsko podjetje Z. d.d. N., ki je sedaj lastnik spornega stanovanja. Tožena stranka torej nima sposobnosti biti stranka, kar pomeni, da je v konkretnem primeru podana bistvena kršitev pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Bivša imetnica stanovanjske pravice se je izselila že leta 1985 in zoper tožnika ni od takrat še nihče ukrepal. Po preteku dveh let se je tako njegov položaj legaliziral, s čemer je pridobil stanovanjsko pravico (50. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih).
Pritožba ni utemeljena.
Bistveno je, da je v izvršilnem naslovu kot upnik označena tožena stranka. Kajti v skladu z načelom stroge formalne legalitete je za izvršbo relevantna zgolj legitimacija strank, ki izhaja iz izvršilne listine. Na določbo 1. odstavka 65. člena Zakona o zavodih pa se tožnik ne more sklicevati tudi zato, ker s premoženjem, ki je 1.4.1991 prešlo na ustanovitelja ali občino, še vedno upravlja zavod (torej tožena stranka). Upravljanje premoženja pa vsekakor zajema tudi skrb za realizacijo izvršljive sodbe, ki nalaga izpraznitev stanovanja, torej vložitev predloga za izvršbo. Zmotno je tudi pritožbeno naziranje, da se je tožnik sicer moral izseliti hkrati z materjo (bivšo imetnico stanovanjske pravice), vendar ker je po materini izselitvi ostal v stanovanju več kot dve leti, je pridobil stanovanjsko pravico. Glede na to, da velja obveznost imetnika stanovanjske pravice, da se mora izseliti iz stanovanja, tudi za druge stanovalce (70. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih), se tožnik ne more sklicevati na rok iz 50. člena ZSR. Končno je zgrešen še očitek, da tožena stranka ne more biti pravdna stranka. S. N. je namreč zavod in zato pravna oseba, kar pomeni, da ima vsekakor sposobnost biti stranka (1. odstavek 77. člena ZPP).
Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo, ker pri tem ni zagrešilo nobene take postopkovne kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen ZPP).