Appeal partially allowed; court upheld expert calculation but reversed costs due to unclear reasoning.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov (drugi odstavek izreka) ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani, a ne razveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (prvi in tretji odstavek izreka).

[JEDRO]

Pri izračunu plačila glavnice in obresti gre za strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Zato se je pravilno odločilo, ko je po določilu 250. člena Zakona o pravdnem postopku izvedlo dokaz z izvedencem finančne stroke in se ni oziralo na posamezne izračune pravdnih strank. Sodni izvedenci so strokovnjaki, ki jih določi sodišče za pojasnitev strokovnih vprašanj in so zapriseženi, medtem ko so izračuni posameznih institucij z različnimi računalniškimi programi le podlaga za navedbe pravdnih strank.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 5.763,90 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.12.1990 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 43.250,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.11.1993 dalje. Višji zahtevek je zavrnilo.

Proti sodbi se je pritožila tožena stranka, ki predlaga njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožbenih razlogov ne opredeljuje in navaja samo, da izpodbija sodbo po temelju in po višini, zlasti pa odmero pravdnih stroškov. Navaja, da je tožena stranka, ki se je upirala metodi izračuna obresti tožeče stranka predlagala brezplačne izračune različnih organizacij in z različnimi računalniškimi programi, toda sodišče je kljub temu postavilo izvedenko M K. Upoštevalo je le njeno mnenje in ni obrazložilo zakaj druga mnenja zavrača. Izvedenka je izračunala, da pripada tožnici le 5.763,90 tolarjev (od vtoževanih 98.143,60 tolarjev). Kljub bornemu 6 % uspehu tožeče stranke pa ji je sodišče odmerilo pravdne stroške na 183.000,00 tolarjev, toženi stranki pa le 52.500,00 tolarjev.

Pritožnici se zdi absurdno, da bi tožnici kot nagrado za brezuspešen postopek priznali 183.000,00 tolarjev stroškov. Sodišču očita, da je ob navedbi, da je tako v skladu z uspehom, toženi stranki naložilo še povračilo polovice razlike in polovico stroškov izvedenke.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je po določilu 365. člena Zakona o pravdnem postopku preizkusilo izpodbijano sodbo (in ne tudi sklepa o oprostitvi plačila sodnih taks in plačila izvedenine). Pri tem je upoštevalo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na določila Zakona o pravdnem postopku o dokazovanju in pravdnih stroških ter po uradni dolžnosti pazilo tudi na bistvene kršitve določb drugega odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno izvedlo postopek. V dokaznem postopku je šlo pri izračunu plačila glavnic in obresti za strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Zato se je pravilno odločilo, ko je po določilu 250. člena Zakona o pravdnem postopku izvedlo dokaz z izvedencem finančne stroke in se ni oziralo na posamezne izračune pravdnih strank. Sodni izvedenci so strokovnjaki, ki jih določi sodišče za pojasnitev strokovnih vprašanj in so zapriseženi, medtem ko so izračuni posameznih institucij le podlaga za navedbe pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe na 3. strani pojasnilo zakaj verjame izračunu izvedenke M. K. in tudi sodišče druge stopnje v zvezi s tem nima pomislekov. Ne nazadnje jih tudi pritožba ne navaja. Zato je bilo treba v tem delu po določilu 368. člena Zakona o pravdnem postopku zavrniti pritožbo in potrditi sodbo.

Je pa sodišče prve stopnje napačno uporabilo procesne predpise v zvezi s pravdnimi stroški, o katerih je po določilu četrtega odst.

164. člena Zakona o pravdnem postopku odločilo v sodbi. Zakon o pravdnem postopku namreč ne loči uspeha "po temelju in v višini", temveč predvideva celoten uspeh v pravdi. Le-tega bi moralo sodišče prve stopnje navesti in natančneje obrazložiti. Iz razlogov, ki so navedeni na 3. strani izpodbijane sodbe namreč ni jasno, kako je sodišče odmerilo pravdne stroške za tožečo in za toženo stranko, zlasti pa ni jasno, kako je izračunalo znesek 43.250,00 tolarjev, ki naj bi ga tožena stranka povrnila tožnici. Izračun v izreku sodbe navedenega zneska ni jasen in je v nasprotju z razlogi, ki so navedeni v obrazložitvi. Ker gre torej za kršitev po 13. tč. drugega odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku, je pritožbeno sodišče po določilu 369. člena istega zakona ugodilo pritožbi, v kolikor se nanaša na pravdne stroške. Sodišče prve stopnje naj v zvezi z razveljavljenim izrekom o pravdnih stroških ponovno določi uspeh pravdnih strank, ga obrazloži in pojasni izračun odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je pri svojem odločanju uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS št.

55/92) na podlagi prvega odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I), v povezavi s 1. členom Ustanega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 33/91-I).