Co-owners cannot ban each other's entry; usage disputes must be settled via unlawful possession proceedings.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Solastnik, ki sicer v celoti zaseda solastno nepremičnino, ne more drugemu solastniku prepovedati vstopa vanjo, način uporabe morata urediti v nepravdnem postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da toženka brez njene vednosti in dovoljenja nima pravice vstopa v hišo št. 23 v K. ter prepoved vsakršnega vstopa proti volji tožnice. Odločitev temelji na ugotovitvi, da hiša v naravi med pravdnima strankama, ki sta njeni solastnici do idealnih 4/6 oz. 1/6, ni bila razdeljena in jo zato na podlagi določila 14. člena ZTLR imata pravico obe uporabljati sorazmerno svojima deležema.

Proti sodbi se tožnica pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zaslišanje predlaganih prič, ki bi povedale, kako je toženka preko sosedov vznemirjala tožnico, češ da je njena hiša naprodaj, ob neki priliki pa je pustila vse odklenjeno in tako spravila v nevarnost tožničino premoženje. Toženka sicer tožničini vselitvi, do katere je prišlo v skladu z željo in voljo pokojne matere pravdnih strank, ni nikoli nasprotovala in ni uveljavljala motenja posesti. Očitno se je torej sprijaznila s tem, da tožnica uporablja hišo za svoje stanovanje, saj kakšne pravice tudi iz naslova solastnine ni zahtevala. Uveljavljala je le plačilo najemnine, kar ji nedvomno gre, nima pa pravice hoditi po stanovanju, saj gre za zasebnost pritožnice. Pritožbeno sodišče naj torej sodbo razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Iz izvedenih dokazov nedvomno sledi, da je toženka najmanj do 1/6 solastnica hiše na K. 23 in tožnica končno tega niti v pritožbi ne zanika. Nesporno je prav tako, da nepremičnina fizično ni razdeljena.

Ta dejstva, ki so za obravnavano zadevo edino odločilna, je prvo sodišče v celoti pravilno ugotovilo in na taki podlagi povsem ustrezno uporabilo materialno pravo, to je določilo 1. odst. 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki vsakemu od solastnikov daje pravico skupaj z drugimi solastniki imeti stvar v posesti in jo uporabljati sorazmerno svojemu delu. Pri tem seveda ne sme kršiti pravice drugih solastnikov, vendar pa to nikakor ne pomeni, da mu ti lahko prepovejo oz. omejijo vstop, kakor to želi doseči tožnica v tej pravdi. Če je ravnanje toženke pri izvajanju njene opisane zakonite pravice za tožnico morda kakorkoli moteče, pa imata stranki možnost način uporabe solastne nepremičnine urediti v ustreznem drugem postopku (čl. 112 - 117 Zakona o nepravdnem postopku).

Vse ostale pritožbene navedbe so za to zadevo brezpredmetne, uveljavljana pritožbena razloga, kot sledi iz povedanega, nista podana, prav tako pa ne kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Drugostopno sodišče je torej izpodbijano sodbo potrdilo (čl. 368 ZPP).