Owner of dangerous concrete pump held liable for damage; contractor's negligence irrelevant to owner's strict liability.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal against a first-instance judgment ordering the defendant to pay damages for damage to the plaintiff's vehicle. The defendant, as the owner of a concrete pump, was held strictly liable under the Obligations Act, while the plaintiff's contractor was the actual operator. The court ruled that the defendant's liability stems from ownership of the dangerous thing, rendering the contractor's potential negligence irrelevant to the defendant's obligation to compensate.
Legislator headnote
AI generatedčl. 173, 174 Zakona o obligacijskih razmerjih; Owner of a dangerous thing is liable for damage caused by it, regardless of the operator's fault or the owner's lack of direct control over the operator's actions.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba.
[JEDRO]
Toženec odgovarja za škodo kot lastnik črpalke za beton, ki je nevarna stvar. Razmerje med tožencem kot podizvajalcem in izvajalsko organizacijo tretjega kot oškodovanca ne zadeva. Toženec se zato proti oškodovancu ne more sklicevati na odgovornost izvajalske organizacije.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 59.560,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.11.1991 do plačila in ji povrniti pravdne stroške. V presežku je zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je toženec kot lastnik črpalke za beton objektivno odgovoren za škodo, ki je nastala na tožnikovem avtomobilu.
Proti sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo oz. razveljavitev sodbe. Navaja, da sodišče ni upoštevalo določil 58. čl. Zakona o graditvi objektov, kjer je zapisano, da mora izvajalska organizacija, ki gradi objekt, pravočasno ukreniti, kar je treba za varnost. Izvajalska organizacija je S., ne pa toženec.
Toženec tako ni pasivno legitimiran. Sicer pa ni jasno, kateri spoj na cevi naj bi sploh popustil. Toženčevi stroji so vzdrževani po predpisih, pri vsakem stroju pa lahko pride do okvare oz. škode. Te škode bi tu ne bilo, če bi izvajalec poskrbel za ustrezne varnostne ukrepe.
Pritožba ni utemeljena.
Prvo sodišče ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi materialno pravo je pravilno uporabljeno. Pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijane sodbe in k tem razlogom glede na pritožbena izvajanja še dodaja: V postopku in tudi v pritožbi ni sporno, da je toženec lastnik črpalke za beton, med obratovanjem katere je prišlo do napake. Zaradi tega je na toženčevem avtomobilu nastala škoda. Delujoča črpalka za beton je nevarna stvar. Teh ugotovitev tudi pritožba ne izpodbija.
Glede na gornja dejstva je torej pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec odgovarja po določbi čl. 173 Zakona o obligacijskih razmerjih in po določbi čl. 174 istega zakona, kajti za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Tako nadaljnje ugotavljanje sodišča prve stopnje, ki zadeva morebitno krivdno odgovornost toženca, niti ni potrebno. Tožnik je tretja oseba. Škoda mu je nastala zaradi črpalke, katere lastnik je toženec. Razmerje med tožencem in izvajalsko organizacijo tožnika ne zadeva. Tisto, kar navaja toženec v pritožbi glede izvajalske organizacije in njenih opustitev, bi lahko imelo pomen za razmerje med tožencem in izvajalsko organizacijo, glede na že citirani določbi čl. 173 in 174 Zakona o obligacijskih razmerjih pa proti tožniku odgovarja toženec.
Tako je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl.368. ZPP).