Court allows appeal where factual division of co-owned property permits easement despite registry showing co-ownership.
Legislator summary
AI generatedThe court of second instance overturned the first instance judgment, remanding the case for retrial on the claim to extinguish an easement. While the lower court relied solely on the land registry entry showing co-ownership to deny the easement, the appellate court found the factual division of the property by the parties decisive. The court ruled that a factual separation of co-owned land allows for the establishment of a real easement, overriding the registry's indication of shared ownership.
Legislator headnote
AI generatedčl. 49 ZTLR; A factual division of co-owned immovable property, even if not reflected in the land registry, permits the establishment of a real easement on the separately used portions, rendering the registry entry non-decisive.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
[JEDRO]
Za uveljavljanje zahtevka za ukinitev služnosti ni odločilno zemljiškoknjižno stanje (solastnina), ampak dejanska razdelitev nepremičnine.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako tožbeni zahtevek na ukinitev služnosti prehoda kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev prenehanja služnosti prehoda zaradi neizvrševanja, ki naj bi jo imele tožene stranke, saj ima le-ta na nepremičnini, kjer poteka sporni prehod, vknjiženo pravico do souporabe kot solastnik. Zato ne more biti nosilec služnostne pravice.
Tožnika se proti navedeni sodbi pritožujeta zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V obrazložitvi pritožbe navajata, da sodišče ne more zaradi formalne vknjižbe solastnine po idealnih deležih zavrniti tožbeni zahtevek, ker na solastni stvari ne more biti ustanovljena uslužnost. Izključna lastnina posameznih delov zgradb in zemljišča je bila med strankama nesporno razdeljena. Znana je praksa, da se v manjših hišah ne izvajajo vknjižbe v obliki etažne lastnine, ampak v obliki idealne solastnine, stranke pa v pogodbah dogovorijo, kateri del tvori izključno lastnino posameznega lastnika.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da sta podana oba zatrjevana pritožbena razloga. Sodišče prve stopnje je v sodbi uporabilo določilo čl. 49 ZTLR, po katerem se stvarna služnost lahko pridobi le na nepremičnini drugega lastnika. Ni pa moč ustanoviti služnostne pravice na idealnem solastninskem deležu nepremičnine. Pri odločanju pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta obe pravdni stranki ob sklenitvi kupne pogodbe dejansko fizično razdelili stavbo in zemjišče in se te dogovorjene razdelitve ves čas nesporno tudi držali. Enako nesporno sta priznali tudi ustanovitev služnosti prehoda in njegove uporabe. Iz tega izhaja, da po dejanski delitvi idealnega dela solastnine, solastnika prenehata souporabljati prej nerazdeljeno solastno nepremičnino in se na tako ločenih delih lahko ustanovi stvarna služnost.
Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje brez upoštevanja dejanske fizične delitve nepremičnine nepravilna.
Preuranjeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je zemljiškoknjižno stanje, torej vknjižena solastnina na nepremičnini, edino in odločilno dejstvo, na katerem temelji odločitev.
Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo ugotoviti potrebnost oziroma neizvrševanje zatrjevane služnosti prehoda, nato pa glede obeh tožbenih zahtevkov ponovno odločiti.
Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tetjega odstavka 166. člena ZPP.
Določbe ZPP (Zakona o pravdnem postopku - Ur.l.SFRJ št. 4/77 do 24/90), na podlagi katerih je pritožbeno sodišče odločilo, so uporabljene na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona o izvedbi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in nedovisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS št. 1/91-I).