Appeal dismissed; maximum mortgage registration requires only max amount, not maturity date or debt details.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

[JEDRO]

Pri maksimalni hipoteki za vpis v zemljiško knjigo namreč zadostuje, da se vpiše le podatek o najvišjem znesku, do katerega v zavarovanje jamči nepremičnina (18. člen ZZK-1), in ne vsi tisti podatki, ki so potrebni za običajno hipoteko, kot to določa 16. člen ZZK-1, in sicer višina glavnice terjatve, valutna klavzula, obrestna mera in zapadlost terjatve.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se ugovor predlagatelja zoper zemljiškoknjižni sklep Okrajnega sodišča v L. Dn. št. 32899/2005 z dne 14. 11. 2007 zavrne kot neutemeljen, ter da izpodbijani sklep ostane v veljavi. S sklepom z dne 14. 11. 2007 je zemljiškoknjižni referent zavrnil predlog predlagatelja za vknjižbo maksimalne hipoteke v zavarovanje denarne terjatve do najvišjega zneska 200.000.000,00 SIT (834.585,21 EUR) in predlog za zaznambo izvršljivosti, saj predloženi notarski zapis dodatka k sporazumu o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) opr. št. SV 1910/2005 z dne 23. 12. 2005 pri nepremičnini 902/10 in 902/55 k.o. Č., ni predstavljal ustrezne zemljiškoknjižne listine za takšen vpis.

Predlagatelj v pritožbi navaja, da vztraja pri navedbah iz ugovora, ki ga je podal 14. 12. 2007, saj je le s predlogom, kot je bil predlagan, mogoče doseči vknjižbo maksimalne hipoteke. Prvo sodišče napačno zaključuje, da zemljiškoknjižni predlog ni bil primerno oblikovan in da bi moral predlagatelj predlagati poučitev spremembe roka zapadlosti terjatve, le-ta pa se glede na dosedanjo prakso sodišč v takšnih zadevah ne da izvesti.

Pritožba ni utemeljena.

Maksimalna hipoteka se ustanovi tako, da se določi najvišji znesek do katerega za zavarovanje terjatve jamči nepremičnina, zavarovane pa so terjatve iz določenega razmerja, ki v trenutku ustanovitve hipoteke niso določene. Maksimalna hipoteka ni akcesorna zavarovanim terjatvam, temveč upniško-dolžniškemu razmerju, zato zapadlost same terjatve tudi ni bistvena sestavina pogodbe o ustanovitvi maksimalne hipoteke (glej prvi in drugi odstavek 146. člena Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ). Sprememba roka zapadlosti terjatve ne predstavlja novacije po 323. členu Obligacijskega zakonika, zato se za takšno spremembo ne zahteva, da se sklene nova pogodba o ustanovitvi maksimalne hipoteke, zadostuje, da sta se upnik in dolžnik dogovorila o novi spremembi datuma zapadlosti, takšen dogovor pa mora biti sklenjen v enaki obliki kot temeljni posel. Upnik in dolžnik se seveda lahko vedno dogovorita za novacijo, da bo stara obveznost prenehala in nastala nova obveznost, vendar s tem ugasne tudi zastavna pravica, s katero je bila stara obveznost zavarovana. Noben predpis ne določa kako naj se v zemljiško knjigo vpiše sprememba datuma zapadlosti terjatve, ki je zavarovana s hipoteko. Nedvomno pa mora predlagatelj razpolagati z listino, kot jo določa 40. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Če se vpisuje v zemljiško knjigo sprememba zapadlosti terjatve, ki je zavarovana s hipoteko, je potrebno tudi upoštevati ali se s takšnim vpisom nedopustno ne posega v pravice slabše uvrščenih hipotekarnih upnikov, saj je v takšnem primeru, če takšni hipotekarni upniki obstajajo, potrebno njihovo soglasje (podrobneje glej dr. Vesna Rijavec in mag. Andrej Ekart: Vpis sprememb pri terjatvi, zavarovani s hipoteko, v zemljiško knjigo, Pravna praksa št. 32/2006).

Iz zemljiškoknjižnega izpiska (List C3 - hipoteke) izhaja, da je na nepremičnini (parc. št. 902/10 in 902/55 k. o. Črnuče) last dolžnika N. d. o. o. Maribor v korist upnika A. V. d. d. Ljubljana vpisana maksimalna hipoteka v zavarovanje terjatve do maksimalnega zneska 200.000.000,00 SIT ter zaznamba neposredne izvršljivosti terjatve, datum zapadlosti pa v zemljiško knjigo sploh ni vpisan. Pri maksimalni hipoteki za vpis v zemljiško knjigo namreč zadostuje, da se vpiše le podatek o najvišjem znesku do katerega v zavarovanje jamči nepremičnina (18. člen ZZK-1) in ne vsi tisti podatki, ki so potrebni za običajno hipoteko, kot to določa 16. člen ZZK-1, in sicer višina glavnice terjatve, valutna klavzula, obrestna mera in zapadlost terjatve.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da na podlagi dodatka k sporazumu o zavarovanju denarne terjatve (A 2) ni mogoče ugoditi predlogu in vknjižiti (nove) maksimalne hipoteke z zaznambo izvršljivosti, saj predlagatelj ne razpolaga z ustrezno listino (40. člen ZZK-1), ki bi bila podlaga za takšno vknjižbo kot jo predlaga. Če bi sodišče prve stopnje sledilo predlogu predlagatelja bi bili v korist upnika na nepremičnini dolžnika vpisani dve maksimalni hipoteki do najvišjega zneska 200.000.000,00 SIT, takšnega dogovora med upnikom in dolžnikom pa ne zatrjuje niti predlagatelj. Predlagatelj glede na pritožbene navedbe očitno želi vpisati spremembo datuma zapadlosti denarne terjatve pri maksimalni hipoteki, vendar takšnega predloga ni postavil, saj je zahteval vknjižbo maksimalne hipoteke z zaznambo izvršljivosti, zato je bil predlog utemeljeno zavrnjen.

Ker pritožba ni bila utemeljena, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku) ter hkrati odredilo izbris zaznambe zavrnitve vpisa (2. tč. tretjega odstavka 161. člena ZZK-1).