Appeal dismissed; withdrawal of suit after claim satisfaction requires plaintiff to pay defendant's costs.
Legislator summary
AI generatedThe first-instance court ordered the plaintiff to pay the defendant's legal costs of €2,202.32 after the plaintiff withdrew her lawsuit. The plaintiff argued that her withdrawal was unnecessary because she had already obtained a property share in a separate, prior lawsuit. The Supreme Court rejected this, ruling that costs for withdrawal are only exempted if the withdrawal occurs immediately after the defendant fulfills the claim, which was not the case here. Consequently, the appeal was dismissed, and the plaintiff must bear both the original costs and the appeal costs.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku 158. člen 1. odstavek; 165. člen 2. točka: When a plaintiff withdraws a lawsuit, they must pay the defendant's legal costs unless the withdrawal happens immediately after the defendant fulfills the claim; mere success in a related prior proceeding does not constitute fulfillment of the current claim.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.
[JEDRO]
Pri odločanju o dolžnosti plačila pravdnih stroškov v primeru umika se mora sodišče ukvarjati z vprašanjem, ali je umik posledica izpolnitve zahtevka. Okoliščina, da naj bi bila tožba potrebna, za odločitev o pravdnih stroških v tem primeru ni odločilnega pomena.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek, tožnici pa naložilo, da mora v 15 dneh tožencema povrniti 2.202,32 EUR pravdnih stroškov.
Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Meni, da je bila tožba v tej zadevi potrebna in da zato toženca nista upravičena do povračila stroškov. Poudarja, da je tožbo vložila 6. 3. 2003 in je bila v to prisiljena, saj je Okrožno sodišče v Novem mestu s sodbo P 61/2000 z 12. 1. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani pravnomočno zavrnilo njen stvarnopravni zahtevek na ugotovitev skupnega premoženja, ker je menilo, da je bil njen prispevek glede na dejansko vrednost hiše premajhen, da bi lahko na njej pridobila stvarnopravni delež. Da bi tožnica zavarovala svoje pravice, je glede na pravnomočnost sodbe vložila tožbo z obligacijskim zahtevkom.
V zadevi P 61/2000 je tožnica kasneje uspela z revizijo, nazadnje pa še s tožbenim zahtevkom tako, da ji je bil prisojen stvarnopravni delež na sporni nepremičnini. Takoj ko je do tega prišlo, je umaknila tožbo, saj za nadaljevanje ni imela pravnega interesa. Treba pa je šteti, da je bil s tem, ko je bilo stvarnopravnemu zahtevku ugodeno, dejansko izpolnjen njen zahtevek v tej zadevi.
Pritožnica zato predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožencema naloži v plačilo tožničine pravdne stroške.
Pritožba ni utemeljena.
Umik tožbe je ena od procesnih situacij, za katero Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa posebna pravila za povrnitev stroškov. V skladu z določbo 1. odstavka 158. člena ZPP mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.
V pritožbi izpostavljena okoliščina, da naj bi bila tožba potrebna, za odločitev o pravdnih stroških v tem primeru torej ni odločilnega pomena. Pri odločanju o dolžnosti plačila pravdnih stroškov v primeru umika, se mora sodišče ukvarjati z vprašanjem, ali je umik posledica izpolnitve zahtevka. Da bi šlo za takšno situacijo, tožnica niti ne trdi. V pritožbi meni, da je treba njen uspeh v drugi pravdi šteti za izpolnitev zahtevka, a je njeno stališče napačno.
Sodišče sicer glede na pravnomočnost odločbe v pravdni zadevi P 61/2000 (kasneje P 70/2006) razume tožničino ravnanje, ki je "iz previdnosti" vložila tožbo z obligacijskim zahtevkom. Takšna previdnost pa lahko gre le na njen lastni stroškovni rizik.
V tej zadevi torej ne gre za situacijo, ko bi toženka izpolnila zahtevek. Ker je tožnica tožbo umaknila, mora zato nasprotni stranki povrniti pravdne stroške.
Odmere pravdnih stroškov pritožnica ne izpodbija, zato je v tem delu pritožbeno sodišče opravilo uradni preizkus sklepa in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje stroške odmerilo materialnopravno pravilno. Zaradi opisanega je višje sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije pritožbene stroške. Odločitev temelji na določbah 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, vsebovana pa je v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.