Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba I Cp 478/2009 ECLI:SI:VSLJ:2009:I.CP.478.2009 AI generated

Non-property damage compensation for death does not pass to heirs unless legally established or agreed upon.

Case Number VSL sodba I Cp 478/2009
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the plaintiff's appeal, upholding the first-instance judgment that rejected the claim for 3,755.63 EUR. The plaintiff argued that the defendant's 1995 offer of 900,000 SIT constituted a legal obligation to pay, which should have passed to the heirs upon the victim's death. The court ruled that a mere offer without a final judgment or written agreement does not create a transferable debt under the Law on Obligations Relations.

Legislator headnote

AI generated

Prvi odstavek člena 204 ZOR; Drugi odstavek člena 919 ZOR: Odškodnina za nepremoženjsko škodo v primeru smrti oškodovanca ne preide na dediče, razen če je bila pravnomočna prisojena ali določena s sporazumom.

Keywords

AI generated
non-property damage compensation death of victim heir succession rights Law on Obligations Relations legal offer validity civil liability transfer final judgment requirement

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Odškodnina za nepremoženjsko škodo v primeru smrti oškodovanca ne preide na dediče, razen če je bila pravnomočna prisojena ali določena s sporazumom.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnici zahtevali od tožene stranke plačilo 3.755,63 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V posledici take odločitve je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 289,17 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi tožeča stranka navaja, da je tožena stranka v letu 1995 ponudila pravnemu predniku tožeče stranke izplačilo 900.000,00 SIT in kljub kogentni določbi člena 919. ZOR tega ni storila, zaradi česar je G. M. umrl in ni prejel odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti svoje hčerke. Tožnici kot pravni naslednici uveljavljata ta znesek zaradi civilnega delikta po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. V kolikor bi tožena stranka izplačala odškodnino, bi to premoženje prešlo v zapuščino in bi ga podedovali tožnici. Ker je tožena stranka špekulirala s pričakovanjem, da bo G. M. Umrl, in ni nakazala odškodnine, je s kršitvijo temeljnih načel ZOR dosegla, da odškodnine ni plačala, čeprav jo je priznala v znesku 900.000,00 SIT in bi jo morala izplačati.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka vtožuje od tožeče stranke 3.755,63 EUR (takratnih 900.000,00 SIT), ki jih je tožena stranka v letu 1995 ponudila v izplačilo kot nepremoženjsko škodo za smrt hčerke N. pravnemu predniku tožeče stranke M. G., ki se s ponujenim zneskom ni strinjal in je bila vložena tožba pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. III P 118/1997, v teku katere je slednji umrl 23.5.1998. Terjatev za povrnitev negmotne škode s smrtjo oškodovanca preneha in na dediče preide samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo in pismenim sporazumom (prvi odstavek člena 204. ZOR). Sama ponudba za izplačilo odškodnine ni podlaga za uveljavljanje tožbenega zahtevka na podlagi zgoraj navedenega določila niti ne more biti odškodninske odgovornosti zaradi kršitve določbe člena 919. ZOR (izplačilo odškodnine ali dogovorjene vsote), saj v konkretnem primeru ni šlo za pogodbeno zavarovanje, temveč za neposlovno odškodninsko odgovornost zaradi ravnanja zavarovanca tožene stranke, zato tudi ravnanje tožene stranke ni protipravno, kot je pravilno pojasnilo tožnici že sodišče prve stopnje, in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Zmotne in brez pravne podlage so trditve tožeče stranke, da bi morala tožena stranka izplačati pravnemu predniku tožeče stranke znesek, ki ga je ponudila, če se slednji ni strinjal s tem zneskom in je zaradi tega vložil tožbo. S trditvami, da je tožena stranka špekulirala z izplačilom odškodnine, tožeča stranka zatrjuje nova dejstva, kar v pritožbenem postopku ni dopustno. Tudi sklicevanje na splošna določila ZOR ni podlaga za zatrjevano odškodninsko odgovornost. Določbe člena 919. ZOR niso kogentne, kot trdi pritožba, in ravnanje v nasprotju z njo ne pomeni odškodninske odgovornosti, kot je bilo tožeči stranki že pojasnjeno. Kršitev te določbe kvečjemu vpliva na tek zamudnih obresti.

Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353. ZPP).