Insurance claim upheld; late police report excused by closed station and reasonable mistake; no loss of rights.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Revizijsko sodišče se strinja s pravno presojo nižjih sodišč, sprejeto na podlagi ugotovljenih dejstev, v katera v revizijskem postopku ni mogoče več poseči, da tako tožnici kot zavarovanki kakor tudi njenemu možu kot vozniku ni mogoče očitati kršitve določb pravkar omenjenega člena pogojev, ker so pač objektivne okoliščine (ponoči zaprta policijska postaja) po eni strani, po drugi pa opravičljiva zmota glede pristojnosti policijske postaje preprečile, da bi bil pristojni organ za notranje zadeve obveščen prej, kot se je to dejansko zgodilo. Vrhu tega pa ne glede na pravkar povedano pogoji same opustitve prijave ne sankcionirajo z izgubo zavarovalnih pravic. Člen 24 pogojev namreč samo nalaga, kaj mora storiti zavarovanec, nima pa določbe o izgubi zavarovalnih pravic, kot je to urejeno na primer v 10. členu pogojev, v katerem ni omenjena opustitev zavarovančeve dolžnosti iz 24. člena pogojev.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči 558.837,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni prekršila določb 24.

člena splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska (AK-92, v nadaljnjem besedilu: pogoji), saj je bila policijska postaja obveščena takoj, ko je pričela z delom. Ni kršila niti določila 10. člena pogojev, ki govori o tem, kdaj izgubi zavarovanec zavarovalne pravice.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in prisojeni znesek znižalo na 553.021,00 SIT, sicer pa jo je v ostalem zavrnilo. Zavzelo je enako stališče kot že prvo sodišče, da tožnici ni mogoče očitati kršitve 24. člena pogojev, ker je bila policijska postaja obveščena takoj, ko je bila odprta, in da ji ni mogoče očitati, da bi morala vedeti, kje natančno poteka občinska meja, pa tudi ne gre za to, da bi se njen mož kot voznik izognil možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga vrhovnemu sodišču, naj sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek. Trdi, da subjektivni izgovori tožnika niso pravna podlaga za prisojo zavarovalnine na podlagi sklenjene pogodbe. Tožnik je sicer nezgodo prijavil policiji, vendar je od nezgode do prijave preteklo skoraj 10 ur in tako se je izognil preiskavi alkoholiziranosti.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Najprej je potrebno pojasniti vloge udeležencev tega postopka, ki jih imajo v tem sporu, upoštevaje materialnopravno razmerje. Tožena stranka pretežno ves čas postopka, v reviziji pa dosledno označuje tožničinega moža, ki je v tej pravdi nastopil kot priča, kot tožnika, kar seveda ne drži. Iz police "avtomobilsko zavarovanje" št. 0870454 in priloženih pogojev izhaja, da je tožnica zavarovanec v smislu 2) točke drugega odstavka 1. člena pogojev, njen mož voznik v smislu 10. člena pogojev, tožena stranka pa je zavarovalnica.

Ta se je ves čas postopka upirala tožbenemu zahtevku, češ da tožnik ni pravočasno prijavil nezgode policijski postaji, kot to veleva 24. člena pogojev. Revizijsko sodišče se strinja s pravno presojo nižjih sodišč, sprejeto na podlagi ugotovljenih dejstev, v katera v revizijskem postopku ni mogoče več poseči, da tako tožnici kot zavarovanki kakor tudi njenemu možu kot vozniku ni mogoče očitati kršitve določb pravkar omenjenega člena pogojev, ker so pač objektivne okoliščine (ponoči zaprta policijska postaja) po eni strani, po drugi pa opravičljiva zmota glede pristojnosti policijske postaje preprečile, da bi bil pristojni organ za notranje zadeve obveščen prej, kot se je to dejansko zgodilo. Vrhu tega pa ne glede na pravkar povedano pogoji same opustitve prijave ne sankcionirajo z izgubo zavarovalnih pravic. Člen 24 pogojev namreč samo nalaga, kaj mora storiti zavarovanec, nima pa določbe o izgubi zavarovalnih pravic, kot je to urejeno na primer v 10. členu pogojev, v katerem ni omenjena opustitev zavarovančeve dolžnosti iz 24. člena pogojev.

Kar zadeva toženkin ugovor, ki ga je postavila šele v pritožbi, češ da se je tožničin mož izognil preiskavi alkoholiziranosti, je potrebno ugotoviti, da tožena stranka ni niti zatrjevala vzročne zveze med v pritožbi in zdaj v reviziji zatrjevano voznikovo vinjenostjo in prometno nesrečo in tudi ni ponudila dokazov za to. Vzročna zveza je namreč pogoj za uspešnost takšnega ugovora (1. točka drugega odstavka 10. člena pogojev). Tožena stranka tudi ni ponudila dokazov za sedanjo trditev o izognitvi preiskavi o alkoholiziranosti. Končno tudi ni mogoče sklepati o tem dejstvu le iz razloga pozne prijave policijski postaji, ko pa poznosti prijave, kot je bilo že poprej opisano, ni mogoče pripisati krivdnemu ravnanju tožnice kot zavarovanke niti njenega moža kot voznika.

Revizijsko očitane kršitve pogojev, ki naj bi pripeljala do izgube zavarovalnih pravic, torej ni. Pravna podlaga za presojo zavarovalnine je v sami zavarovalni pogodbi in v zakonu (prvi odstavek 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih).

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po povedanem ni podan in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi vrhovno sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen zakona o pravdnem postopku).