Filing a lawsuit interrupts the limitation period even if specific damage claims are detailed later in a preparatory motion.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Če je možno terjatev v tožbi jasno identificirati, že vložitev takšne tožbe pretrga tek zastaranja in ne šele morebitna popravljena tožba.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo k plačilu 1.500,00 EUR odškodnine s pripadajočimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo. V točkah 3, 4 in 5 izreka je odločilo o stroških postopka.

Proti sodbi se pritožuje druga toženka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevek proti njej zavrne. Pritožnica se ne strinja z zavrnitvijo ugovora zastaranja. Pravi, da je tožnica tožbo res vložila 11.2.1999, toda v tožbi zahtevanih odškodninskih postavk ni specificirala po posameznih škodnih dogodkih. To je storila šele v pripravljalni vlogi 6.9.2007, potem ko jo je sodišče k temu pozvalo na naroku 29.8.2007. Datum postavitve pravno relevantnih tožbenih zahtevkov za plačilo odškodnine je torej 7.9.2007. Takrat pa je bila terjatev proti toženca že zastarana.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zastaranje je pravna ustanova, katere namen je, da se pravo približa resničnemu življenju. Gre za to, da se prizna normativno moč dejanskosti, kadar pravni subjekt (upnik) skozi daljše časovno obdobje svoje pravice ne izvršuje oziroma je ne uveljavlja ter teče resnično življenje drugače, kot je normativno predvideno (1).

Zastaranje predstavlja torej izjemo od splošnih načel obligacijskega prava ter je treba zato njegova pravila tudi ustrezno restriktivno razlagati. Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (388. člen ZOR) (2). Tožba v obravnavani zadevi je bila vložena znotraj triletnega zastaralnega roka (prvi nasilni dogodek je sicer starejšega datuma, a zanj tožnici odškodnina ni bila priznana).

Res je, da je sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva tožnico pozvalo, naj tožbo specificira. Vendar pa je že iz prvotne tožbe popolnoma jasno razvidno, katero pravico je tožnica kot upnica uveljavljala. Povsem nazorno je bilo, da uveljavlja denarno odškodnino za nematerialno škodo, ki jo je utrpela zaradi konkretno opisanih nasilnih (protipravnih) ravnanj pravnega prednika tožene stranke. Takšna tožba je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v skladu s 388. členom ZOR pretrgala tek zastaranja.

Pritožba ni utemeljena, podani tudi niso razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 353. členom ZPP (3) je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

(1) Glej M. Pavčnik, Teorija prava, Ljubljana 1997, strani 305-307.

(2) Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 - Ur. l. RS, št. 87/2002).

(3) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 - Ur. l. RS, št. 45/2008).