Eviction from shared home without lease upheld; court rejects appeal on lack of legal basis for tenancy.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the defendant's appeal, upholding the first-instance order for the defendant to vacate the plaintiff's residential property. The defendant argued they moved in due to safety fears and financial struggles, claiming no written lease existed, but the court found they occupied the space without a legal title. The court ruled that the defendant's duty to leave was established under the Residential Property Act, and factual disputes regarding their reasons for staying fall outside the scope of appellate review.
Legislator headnote
AI generatedArticle 58 of the Residential Property Act; Article 385, Paragraph 3 of the Civil Procedure Act: A party occupying a property without a concluded lease agreement must vacate, and factual reasons for occupation are not subject to appellate review.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
[JEDRO]
Problem obravnavan v tej pravdni zadevi se nanaša na izselitev iz stanovanja, ker ni bila sklenjena najemna pogodba.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora izprazniti prostore stanovanjske hiše v K., U., ter jih proste oseb in stvari izročiti tožnici. Pritožbo toženca je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.
Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo z vsebinsko navedbo revizijskih razlogov iz določbe 385. člena ZPP ter predlaga izdajo ustrezne revizijske odločbe. Odločitev ni pravilna. V stanovanjsko hišo, ki jo je podedovala bivša toženčeva žena - tožnica, so se preselili zato, ker so se bali, da si bo hišo polastil starejši sin. Vendar pa je starejši sin zaradi finančnih težav prišel stanovat v hišo, stanovanje v V. v K., v katerega je tožnik doslej vložil ves svoj trud in prihranke, pa je oddal v najem.
Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).
Revizija ni utemeljena.
Sodišči druge in prve stopnje sta toženčevo dolžnost, da se izseli iz tožničine stanovanjske hiše, utemeljili z določbo 58. člena stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91). Dejanske ugotovitve, ki ne morejo biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 385. člena ZPP), so namreč take, da je tožnica izključna lastnica hiše in da toženec prostore v njej uporablja brez pravnega naslova -
sklenjene najemne pogodbe. Toženčeve trditve o tem, zakaj ne biva v stanovanju na V. v K. in zakaj ne na naslovu svojega stalnega bivanja v L., spadajo v področje pravno neodločilnih dejstev. Sicer pa toženec v reviziji posredno prizna, da se je iz tožničine hiše dolžan preseliti: svojo izselitev namreč povezuje z istočasno vselitvijo v solastno stanovanje v K.
Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih napak, niti nepravilnosti, na katere je revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).