Court dismisses appeal on construction debt, ruling interest rates are mandatory law overriding partial acknowledgment.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appellant's appeal regarding construction debt, upholding the first-instance judgment that ordered the defendant to pay principal and interest. Although the defendant had partially acknowledged the debt, the court found this admission could not reduce the mandatory statutory interest rate to 90%. The court ruled that interest rates are governed by mandatory legislation, meaning parties cannot contractually agree to lower rates below the legal standard.
Legislator headnote
AI generatedZakon o obrestni meri zamudnih obresti; Zakon o pravilih postopka: Interest rates are mandatory by law and cannot be reduced by party agreement or partial acknowledgment of debt.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 45.000,00 sit pritožbenih stroškov v osmih dneh, da ne bo izvršbe.
[JEDRO]
Višina zamudnih obresti je urejena z zakonom o obrestni meri zamudnih obresti, ki je predpis kogentne narave in torej izven domene prostega razpolaganja strank.
[OBRAZLOŽITEV]
Tožeča stranka je s tožbo zahtevala od tožene stranke plačilo za opravljena gradbena dela v znesku 4,143.599,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi delne pripoznave je sodišče prve stopnje izdalo delno sodbo.
Tožena stranka je v pravočasni pritožbi izpodbijala le tisti del delne sodbe, s katerim je le-ta od posameznih priznanih 90%-nih zneskov določilo zakonite zamudne obresti. Pritožnik torej navaja, da je tudi višino zamudnih obresti pripoznal le v višini 90%-ov.
Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe.
Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.
Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena in sicer iz naslednjih razlogov: Iz izjave tožene stranke o pripoznavi na glavni obravnavi dne 10.3.1993 (r. št. 10) ni mogoče zanesljivo povzeti takšno voljo stranke, kot to navaja v protožbi, saj tudi ni verjetno, da bi od dela priznane glavnice dolžnik menil, da je dolžan plačati samo del obrestne mere. Vendar tudi v primeru, da je tožena stranka res pripoznala višino obrestne mere le v višini 90% tega sodišče ne bi smelo upoštevati. Po določilu 3. člena ZPP sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki naprotuje prisilnim predpisom. Višina zamudnih obresti je urejena z zakonom o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l.RS št. 14/92 in 13/93), ki je predpis kogentne narave in torej izven domene prostega razpolaganja strank. Zato se pripoznanje tožene stranke v višini 90%-ov tožbenega zahtevka lahko nanaša le na glavnico oz. posamezne zneske od katerih tečejo zakonite zamudne obresti.
Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu člena 166/I v zvezi s členom 154/I ZPP. Tožeča stranka je vložila po odvetniku odgovor na pritožbo in je glede na vrednost spornega predmeta upravičena do vrnitve 45.000,00 sit kar predstavlje 750 točk odvetniške nagrade iz 2. točke 15. tar. številke odvetniške tarife.