Appeal allowed; inheritance court value assessment by free discretion requires proper valuation procedure.

Pritožbi se ugodi, dodatni sklep o dedovanju se v izpodbijanem delu, v 1. točki izreka, kolikor se nanaša na ocenitev dodatne zapuščine, razveljavi in se v razveljavljenem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

[JEDRO]

Vrednost, ki je odločilna za odmero povprečne takse, ugotavlja sodišče po prostem preudarku, na podlagi izjav dedičev in podatkov, s katerimi razpolaga. Če je potrebno, lahko odredi, da ocenijo vrednost izvedenci na stroške dedičev.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z dodatnim sklepom o dedovanju dopolnilo sklep o dedovanju z dne 5.12.1985, istega sodišča z ugotovitvijo, da v zapuščino po pok. F. G. dodatno spada polovica nepremičnin, vpisanih pod vl. št. 210 k.o. M., pri čemer je vrednost te dodatne zapuščine ocenilo na znesek 200.000 SIT in za dediča na podlagi dotedanjih podatkov postopka razglasilo zapustnikovega sina A. G.

A. G. je zoper dodatni sklep o dedovanju vložil pravočasno pritožbo, v kateri izrecno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Poudarja, da se ne strinja z vrednostjo dodatne zapuščine v višini 200.000 SIT, kajti gre za neuporabno zemljo ob reki Savi, ki predstavlja dejansko nasip. Takšen znesek bi odgovarjal le v primeru, če bi šlo za dobra rodovitna kmetijska zemljišča. Sicer pa se pritožnik sprašuje na kakšni osnovi je sodišče prišlo do tako visokega zneska. Pred izdajo sklepa bi moralo sodišče vsaj povprašati pritožnika in dediča A. G. o vrednosti obravnavane nepremičnine. Pritožnik trdi, da polovica zapuščine, kot je v dodatnem sklepu o dedovanju navedena, ni vredna takorekoč nič, oziroma največ 8.000 SIT, kar pomeni, da bi lahko sodna taksa za dodatni sklep o dedovanju znašala le 800 SIT, ne pa kar 12.000 SIT, kot je to z nalogom za plačilo sodne takse v gotovini zahtevalo sodišče od pritožnika. Predlaga, naj pritožbeno sodišče dodatni sklep o dedovanju spremeni tako, da določi vrednost dodatne zapuščine na 8.000 SIT, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je utemeljena.

Ocenitev zapuščine po Zakonu o dedovanju (čl. 184 - 190) ni obvezno dejanje in zapuščinsko sodišče odredi popis in cenitev zapuščine po uradni dolžnosti samo, če to zahteva skrbnik zapuščine, če je treba iz zapustnikovega premoženja izločiti del, ki ustreza vrednosti družbene pomoči, ki jo je prejemal zapustnik ali iz drugih opravičenih razlogov. Sicer pa se popis in cenitev zapuščine opravita samo na zahtevo zapustnikovih dedičev, volilojemnikov ali upnikov. V konkretnem primeru je iz sklepa o dedovanju razvidno, da je sodišče ocenilo vse zapustnikove nepremičnine, razen obravnavane na 200.000 SIT. Torej enako kot nepremičnino, za katero je naknadno ugotovilo, da pripada zapuščini. Res pa, da že v letu 1985. Vendar pritožnik v pritožbi izrecno poudarja, da gre v primeru nepremičnine iz dodatnega sklepa o dedovanju za neuporabno zemljo ob reki Savi, ki predstavlja dejansko nasip. Iz pritožbe pa je tudi razvidno, da se pritožnik ne strinja z ocenjeno vrednostjo pravzaprav zaradi plačila sodnih taks.

Zakon o sodnih taksah (Ur. l. SRS št. 1/90-I in Ur. l.RS 9/91-I) v tarif. št. 9 pod tč. a) pojasnjuje, da sodišče ugotavlja vrednost, ki je odločilna za odmero povprečne takse po prostem preudarku, vendar na podlagi izjav dedičev in podatkov, s katerimi razpolaga. Če je potrebno lahko odredi, da ocenijo vrednost izvedenci na stroške dedičev. Vrednost čiste zapuščine se ugotovi po vrednosti, ki jo ima ob cenitvi. Glede na tako pojasnilo,je bilo treba dodatni sklep o dedovanju v izpodbijanem delu razveljaviti, da bo lahko prvostopno sodišče razpisalo narok in na njem razčistilo vrednost dodatne zapuščine, potem pa v skladu z ugotovitvami tudi naložilo pritožniku takso od vrednosti naknadno ugotovljene zapuščine za dodatni sklep o dedovanju.