Appeal allowed; possession protection claim dismissed due to insufficient fact-finding on co-ownership interference.

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Pri odločanju o varovanju posesti tožnika na objektu, ki ga je zgradil na zemljišču v soposesti pravdnih strank je treba razjasniti, ali je z izgradnjo objekta bistveno moten dotedanji način izvrševanja soposesti in zaradi ugovorov toženca vprašanja pristnosti posesti tožnika na spornem objektu, ki ga je odstranil toženec ter vprašanja dopustnosti dejanj toženca.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je v tej zadevi odločalo drugič in tako kot prvič ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je toženec motil oba tožnika v njuni mirni posesti betonskega podstavka za odtok meteorne vode s tem, da je dne 29.11.1991 najprej odstranil leseno ograjo okrog betonskega podstavka, odpeljal pesek in kamenje iz tega podstavka ter parkiral traktorsko prikolico preko betonskega podstavka, nato pa tožnikoma dne 11.3.1992 še razbil in odstranil betonski podstavek, tako da podstavka nimata več v posesti. Tožencu je naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja in prepovedalo nadaljnja motilna dejanja, hkrati pa izreklo, da je tožnikoma dolžan povrniti njune pravdne stroške v višini 13.970 SIT.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje toženec po svoji pooblaščeni odvetnici M. K., v obrazložitev pritožbe pa prilaga še svoje pisanje. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogv ter predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka se ne more strinjati s sklepom sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka imela v posesti betonski podstavek, saj ga je postavila nezakonito in mimo vseh dogovorov, čeprav v poravnavi sklenjeni dne 3.4.1983 jasno piše, da je dovoljeno na nevtralnem pasu nasuti le toliko zemlje, da voda teče proč od objekta. O betonskem podstavku v poravnavi sploh ni bilo govora. Toženec še navaja, da je tožnikoma prepovedal, da na njegovem dvorišču gradita podstavek, vendar pa to ni pomagalo, saj je tožeča stranka vsakokrat, ko ji je novogradnjo podrl, takoj zgradila še višji podstavek.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče daje varstvo zaradi motenja oziroma odvzema posesti glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (prvi odstavek 78. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ št. 6/80, p. 20/80, 36/90 v nadaljnem besedilu ZTLR), zato se mora pri obravnavanju tožbe zaradi motenja posesti omejiti na pretresanje in dokazovanje zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja (441. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 v nadaljnem besedilu ZPP). Varovana je tudi soposest v medsebojnem razmerju soposestnikov, če kateri od njih onemogoča drugemu dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo, ki je v njihovi posesti (80. člen ZTLR), zlasti v primerih, ko je soposestnik popolnoma izključil soposestnika iz soposesti in mu s tem popolnoma onemogočil posedovanje skupne stvari. Iz razlogov prvostopnega sklepa je razvidno, da je prvo sodišče prepričano, da je tožnik zgradil sporni betonski podstavek na prostoru (neutralnem pasu ob objektih pravdnih strank, na katerem zaradi takega medsebojnega dogovora nista smela odlagati ničesar, da je bil prost za hojo), ki je bil v njuni soposesti. Za odločitev v tem sporu je zato po mnenju inštančnega sodišča pomembno, ali je tožnik s svojim ravnanjem, ko je zgradil podstavek in ograjo, bistveno posegel v dotedanji način toženčeve uporabe spornega prostora, na kar izpodbijani sklep ne daje jasnega odgovora in dejansko stanje glede vprašanja izvrševanja soposesti in zatrjevanega motitvenega ravnanja tožnika ni dovolj popolno razjasnjeno.

Za odločitev v tej pravdi je nadalje pomembno vprašanje posesti tožnika na podstavku in drugih stvareh, ki jih je namestil na spornem prostoru. Sodišče druge stopnje močno dvomi v pravilnost zaključkov prvega sodišča, da je toženec samovoljno odstranil lesene kole šele po več kot 4 mesecih od postavitve podstavka, sam betonski obod podstavka pa je porušil po več kot 8 mesecih od postavitve. Za tako sklepanje v izjavah toženca ni opore ter se prvo sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do navedb toženca, ki jih smiselno ponavlja v pritožbi, da je sproti odstranjeval tisto, kar je tožnik vsakokrat zgradil na spornem prostoru. Prvi podstavek, ki ga je tožnik zgradil nad nivojem dvorišča v maju 1991, naj bi toženec takoj sam odstranil (razbil). Potem ko je tožnik čez tri tedne zgradil podstavek in ga ogradil, naj bi tega toženec odstranil v juniju. Isto se je ponovilo v mesecu juliju 1991. Potem, ko je koncem avgusta tožnik ponovno zgradil in ogradil podstavek, naj bi nato toženec postopoma odstranjeval tudi to (v začetku septembra deloma, nato še 21.10.1991 in 29.11.1991). Navedena dejstva so bila po mnenju pritožbenega sodišča v dokaznem postopku nepopolno razjasnjena, zlasti z zaslišanjem pravdnih strank in njunim soočenjem, če je potrebno. Šele na podlagi tako razjasnjenega dejanskega stanja bo mogoče presoditi o vprašanjih, ki zadevajo pristnost tožnikove posesti betonskega podstavka in ograje ter upravičenosti toženčevih dejanj. Nepristna posest, pridobljena s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja zoper taka dejanja ni varovana. Prvo sodišče tudi v tej smeri dejanskega stanja ni dovolj razjasnilo v smislu že omenjenih navedb toženca o njegovem ravnanju zoper posege tožnika v prostor, ki je v soposesti. Posebej bo kot kaže potrebno obravnavati vprašanje motenja posesti s tem, da je toženec parkiral traktorsko prikolico na prostoru, ki je v soposesti pravdnih strank.

Sodišče druge stopnje je spoznalo, da je podan predvsem pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar je potrebno stvar v nakazanih smereh ponovno obravnavati na prvi stopnji. Izpodbijani sklep je zato razveljavilo in vrnilo zadevo prvemu sodišču v nov postopek (3. točka, 380. člena ZPP).