Appeal dismissed; court held no duty to investigate invalidity when only land registry certificate is requested.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbene stroške nosita stranki vsaka svoje.

[JEDRO]

Če ni postavljen zahtevek za razveljavitev pogodbe, ampak le zahtevek za izdajo zemljiškoknjižne listine, sodišče ni dolžno ugotavljati razlogov, ki bi kazali na izpodbojnost pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo sedaj še spornemu delu tožbenega zahtevka in naložilo tožencema D.V. ter B.V., da sta dolžna izstaviti za zemljiškoknjižni vpis lastništva na parcelah št.

1168/6 in 1174/18 k.o. S. na ime tožnika B.K. sposobno zemljiškoknjižno listino, poleg tega pa sta toženca dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bivša solastnika navedenih nepremičnin F.V. in J.V. sklenila kupno pogodbo, s katero sta te nepremičnine prodala pravnemu predniku tožečih strank. Sestavljena je bila pismena pogodba, vendar podpisi niso bili overovljeni in zato tožeča stranka s tožbo zahteva le izstavitev takšne listine, da bo sposobna za vpis lastništva v zemljiški knjigi. Do takšnega zahtevka je tožeča stranka upravičena in je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo.

Zoper sodbo vlaga drugotoženec V.B. pritožbo, smiselno uveljavlja napačno uporabo materialnega prava v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem in predlaga razveljavitev sodbe ter ponovno obravnavanje pred prvim sodiščem. V pritožbi navaja, da J.V., oče toženih strank, ob sklenitvi pogodbe ni bil poslovno sposoben, zaradi zdravstvenega stanja ni bil sposoben razumeti pomena svojega ravnanja in ni bilo pogojev za pravnoveljavno sklenitev pravnega posla.

Sodišče bi se moralo ukvarjati s tem ugovorom in izvajati dokaze, zlasti z vpogledom v zdravstveno dokumentacijo ter zaslišanjem prič glede trditve, da pok. J.V. v času sklepanja kupne pogodbe ni bil poslovno sposoben.

Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

V dosedanjem postopku je bilo dejansko stanje dovolj popolno ugotovljeno in je sodišče prve stopnje tako v prvem postopku, kot tudi v ponovljenem postopku ugotovilo, da sta lastnika spornih nepremičnin F.V. in J.V. sklenila s pravnim prednikom tožeče stranke veljavno kupno pogodbo. Kupna pogodba je bila sestavljena v pismeni obliki, manjkala pa je overovitev podpisov, tako da se lastništvo ni moglo prenesti in posvedočiti v zemljiški knjigi. Samo v to smer je tudi vložena tožba. Sedanja toženca sta pravna naslednika J.V. in sta vstopila v njegove pravice in tudi obveznosti. Sodišče prve stopnje torej pravilno ugotovi, da sta toženca kot dediča po pok. J.V. dolžna omogočiti, da se bo kupna pogodba, ki jo je J.V. pismeno sklenil, tudi v zemljiški knjigi lahko izvedla.

Ponovno je treba poudariti, da se tožbeni zahtevek ne glasi na ugotovitev veljavnosti kupne pogodbe, ampak zgolj za izdajo listine, ki bo sposobna za prepis lastništva v zemljiški knjigi. Tudi tožena stranka ni vložila takšnega zahtevka, naj bi se pogodba razveljavila zaradi delne poslovne nesposobnosti prodajalca, to je pokojnega J.V.

Zato tudi ni nobene potrebe dokaznega postopka voditi v smer ugotavljanja, ali je bil J.V. pri sklepanju kupne pogodbe delno poslovno sposoben ali ne, pri čemer pa nihče ne zatrjuje, da je bila J.V. poslovna sposobnost odvzeta. Končno pa je treba pripomniti, da bi tudi v primeru postavitve takšnega zahtevka, namreč na razveljavitev kupne pogodbe, že potekel rok iz 117. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih za uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe.

Sodišče druge stopnje meni, da je prvo sodišče pravilno odločilo o sporni zadevi, pri čemer je zlasti potrebno opozoriti na vse razloge tako inštančnega sklepa z dne 3.12.1992 kot tudi na prepričljive razloge izpodbijane sodbe.

Sodišče druge stopnje je v smislu 166. čl. v zvezi s 155. čl. ZPP odločilo, da stroške pritožbe nosita stranki vsaka svoje.