Appeal dismissed; providing drugs to another constitutes the crime of enabling drug use even if requested.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe High Court in Ljubljana dismissed the appeal by convicting the defendant for the crime of enabling drug use under Article 246/I of the Criminal Law. The defendant argued against the conviction and sentencing, but the court found that supplying drugs to a requester still fulfills the elements of the offense. Consequently, the appeal was rejected as unfounded, and the first-instance judgment regarding the conditional sentence and confiscation was upheld.
Legislator headnote
AI generatedArticle 246/I of the Criminal Law of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia; Article 52/I of the Criminal Law of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia: Providing drugs to another person constitutes the crime of enabling drug use even if the recipient explicitly requested the supply.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba obt. K.R. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obtoženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. tč. II. odstavka 95. člena ZKP.
[JEDRO]
Kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil stori tudi, kdor drugemu daje mamilo, da ga uživa, čeprav ga je drugi sam prosil za to.
[OBRAZLOŽITEV]
Z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje je bil imenovani obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja po členu 246/I KZ SFRJ. Po členu 52/I KZ SFRJ je bila obtožencu izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila po členu 246/I KZ SFRJ določena kazen 3 mesece zapora, s preizkusno dobo 2 let. Po III. odst. 246. člena KZ SFRJ je bilo odločeno, da se obtožencu odvzame zaseženo mamilo.
Obtoženec je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka.
Pravna podlaga za uporabo določb KZ SFRJ in ZKP je v 4. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.
Proti tej sodbi se pritožuje obtoženec, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pritožuje pa se tudi zaradi odločbe o kazni.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, ki ga je bil obtožen. Obtoženec v pritožbi ponavlja svoj zagovor, tega pa je sodišče prve stopnje že v sodbi pravilno ocenilo. Brez dvoma je obtoženec storil kaznivo dejanje, ki ga je bil obtožen in sicer naklepno, saj je sam povedal, da je mamilo izročil in tudi hotel izročiti M.B., ki ga je za to prosil in sta se že od prej poznala.
Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo primerno kazensko sankcijo.
Pogojna obsodba je dovolj mila kazenska sankcija, v njej določena kazen 3 mesecev zapora pa je primerna glede na težo dejanja. Tudi preizkusna doba 2 let je primerna. Obtoženec v aneksu k pritožbi sicer še meni, da so si razlogi v izpodbijani sodbi med seboj nesprotni, kajti na enem mestu sodba navaja, da je sodišče prebralo poročilo sodnika za prekrške, na drugem pa, da obtoženec še nikoli ni bil kaznovan pri sodniku za prekrške. V teh dveh navedbah vsekakor ni nobenega nasprotja, saj je sodišče prve stopnje okoliščino, da obtoženec še nikoli ni bil kaznovan pri sodniku za prekrške lahko ugotovilo le tako, da je prebralo poročilo sodnika za prekrške.
Glede na vse navedeno, je bilo treba neutemeljeno pritožbo obtoženca zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje.
Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih členom 98/4 in 101 ZKP.