Court dismisses enforcement order against debtor when creditor requests counter-enforcement without prior title.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe first-instance court rejected the debtor's objection to an enforcement order, which the appellate court subsequently annulled. The debtor argued that a counter-enforcement procedure requires a prior enforcement judgment establishing the debt, citing specific provisions of the Enforcement Act. The court held that since the creditor requested counter-enforcement, the lower court must first determine if a claim for unjust enrichment exists under the Enforcement and Recovery Act before issuing an enforcement order.
Legislator headnote
AI generatedArt. 60, 61, 16, 210 of the Enforcement and Recovery Act; A court must first adjudicate the existence of a claim for unjust enrichment when a creditor requests counter-enforcement, as a final judgment on such a claim serves as the necessary enforcement title for counter-enforcement proceedings.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedFull text
Pritožbi dolžnice se ugodi, izpodbijani sklep (t.j. sklep z dne 22.9.1993, opr. št. I I 781/93-10) se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
[JEDRO]
Če upnik predlaga nasprotno izvršbo, mora sodišče najprej odločati o tem, ali ima zoper dolžnika pravico uveljavljati terjatev iz naslova neupravičene pridobitve. Tak kondemnatoren sklep bi bil po tem, ko bi postal izvršljiv, izvršilni naslov za nasprotno izvršbo v ožjem pomenu besede.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi.
Zoper ta sklep se iz vseh razlogov pritožuje dolžnica in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da nasprotna izvršba predpostavlja že opravljeno izvršbo zoper dolžnika, ki uveljavlja nasprotno izvršbo ter se zato opravi v okviru izvršilnega postopka, ki teče na podlagi upničinega predloga zoper dolžnika zaradi izterjave dolga glede katerega se po opravljeni izvršbi pojavijo razlogi za nasprotno izvršbo, ki jih navaja 59. člen ZIP. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi upnikove vloge dovolilo samostojno izvršbo in ne nasprotno izvršbo. Dolžnik lahko poda predlog za nasprotno izvršbo v treh mesecih od dneva, ko je izvedel za razlog za njo, po 60. členu ZIP pa mora sodišče predlog za nasprotno izvršbo izročiti upniku in zahtevati od njega, da se v 8 dneh o njem izjavi.
Sodišče prve stopnje ni upoštevalo teh določb. Razen tega je sporna tudi višina nasprotne terjatve.
Pritožba je utemeljena.
Pritožba vsaj smiselno utemeljeno opozarja, da sklep o izvršbi nima podlage v izvršilnem naslovu. Ker je upnik predlagal nasprotno izvršbo, bi moralo sodišče najprej odločati o tem, ali ima zoper dolžnico pravico uveljavljati terjatev iz naslova neupravičene pridobitve (210. člen ZOR). Tak kondemnatoren sklep (III. odst. 60. člena ZIP) bi bil po tem, ko bi postal pravnomočen, in ko bi pretekel 15 dnevni paricijski rok, izvršilni naslov za nasprotno izvršbo v ožjem pomenu besede (61. člen ZIP). Ker je torej sodišče prve stopnje izdalo sklep o izvršbi brez izvršilnega naslova, bi moralo dolžničinemu ugovoru ugoditi (16. člen ZIP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. 380. člena ZPP).
V novem postopku naj sodišče opravi postopek, kot ga določa 60. člen, nato pa odloči o predlogu za nasprotno izvršbo. Če bo predlog utemeljen in bo sodišče izdalo kondemnatoren sklep (upnik bo moral pred tem postaviti tudi ustrezen dajatveni zahtevek, sodišče pa ga bo moralo v skladu s 109. členom ZPP na to pozvati), bo tak sklep (če bo postal izvršljiv) podlaga za sklep o nasprotni izvršbi, ki ga bo sodišče izdalo na dolžnikov predlog (61. člen ZIP).