Appeal dismissed; appeal inadmissible due to failure to prove timely filing of appeal against final judgment.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal against the first-instance judgment, confirming the lower court's rejection of the applicant's request to restore the previous state and annul the enforceability clause. The applicant argued that the appeal was mailed in January 1992 but failed to provide evidence proving it reached the court for the correct case number. The court ruled that the appeal was inadmissible because the applicant could not demonstrate timely filing, and the proposed postal inquiry was legally ineffective due to the 18-month retention limit of postal records.
Legislator headnote
AI generatedčl. 355 ZPP; čl. 380 tč. 2 ZPP: An appeal is inadmissible if the appellant fails to prove timely filing of the appeal against a final judgment, and proposed inquiries into postal records are ineffective if the records do not cover the relevant period or lack sufficient detail to verify the subject matter.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
V tej zadevi je bilo sporno dejansko stanje o okoliščni, ali je bila vložena pritožba proti sodbi.
[OBRAZLOŽITEV]
Prvostopno sodišče je zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje in za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sodbe.
Vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče dovoliti, ker stranka ni zamudila naroka ali roka za kakšno pravdno dejanje, saj je po lastni trditvi pritožbo zoper sodbo odposlala dne 30.1.1992. Ni pa tudi podlage za razveljavitev potrdila o izvršljivosti, ker tožena stranka ni dokazala vložitve pritožbe v tej zadevi in je torej sodba z dne 4.12.1990 postala pravnomočna in izvršljiva.
Proti temu sklepu se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je tožena stranka obrazložila način odpreme pošte iz svoje pisarne in ker niti tožena stranka niti sodišče ne priznavata napake v zvezi z vloženo pritožbo, tožena stranka predlaga, da bi se s poizvedbami pri PTT Bežigrad ugotovilo, ali je bila pritožba v tej zadevi odpremljena in poslana sodišču ali ne. Iz oddajne knjige, katero je toženka predložila, je res razvidna samo številka pošiljke in naslovnik, ne pa tudi predmet pošiljke.
Enota pošte pa ob potrditvi oddajne knjige mora zabeležiti tudi predmet, ki se pošilja. Brez tega dokaza bi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
Pritožba ni utemeljena.
Čeprav tožena stranka izpodbija sklep sodišča prve stopnje z dne 17.11.1992 v celoti, pa v pritožbi ne navaja nobenih razlogov proti delu sklepa, s katerim je zavrnjen predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa glede morebitnih kršitev postopka in glede uporabe materialnega prava ugotavlja, da absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni bilo niti pri obravnavanju predlogov tožene stranke niti pri odločitvi o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje in pri zavrnitvi predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti oz. potrdila o izvršljivosti.
V zvezi z zatrjevanim zmotno oz. nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo dejansko stanje na prvi stopnji pravilno ugotovljeno in da predlagani dokaz ne bi mogel pripeljati do odločbe, ki bi bila za toženo stranko ugodnejša.
Pritožbeno sodišče se strinja z dosedanjimi ugotovitvami prvostopnega sodišča, ki jim tudi tožena stranka ne oporeka, da z oddajno knjigo tožene stranke ni bilo mogoče dokazati, da je tožena stranka po pošti poslala pritožbo prav v tej pravdni zadevi, sodišče pa ne v tej pravdni zadevi, ne v zadevi z drugačno opravilno številko. na katero naj bi bila po navedbah tožene stranke pritožba naslovljena, ni prejelo. Dodatni dokaz, ki ga predlaga tožena stranka, to je poizvedbe pri PTT podjetju, sploh ni izvedljiv, ker hrani PTT podjetje po internih predpisih manipulativne listine le 18 mesecev in je le v tem času mogoče primerjati oddajo in prejem priporočenih poštnih pošiljk. Ker naj bi šlo za pošiljanje pritožbe v januarju 1991, možnosti za uspešne poizvedbe že zdavnaj ni več. Pa tudi vsebinsko gledano poizvedba o predmetu pošiljke ne bi dala rezultata, saj je že iz oddajne knjige tožene stranke razvidno, da gre za pošiljanje priporočenih pisem, ne pa paketov, vrednostnih pisem ali česa podobnega, ker vrednost pošiljke v ustrezni rubriki za nobeno pošiljko ni navdena.
Za odločitev v tej zadevi sicer ni pomembno, vendar pa pritožbeno sodišče glede na pritožbeno trditev tožene stranke potrjuje pravilnost ugotovitev prvostopnega sodišča glede zadeve z drugo opravilno številko. Tudi v navedeni zadevi je spor o pravnomočnosti oz. izvršljivosti izvršilnega naslova. Po ugotovitvah sodišča v navedeni zadevi naj bi plačilni nalog postal pravnomočen, tožena stranka, pa zatrjuje, da je vložila ugovor zoper plačilni nalog, ki pa ga v spisu ni.
Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlog v smislu čl. 355 ZPP ni podan, zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter izpodbijani sklep potrditi (čl. 380 tč.
2 ZPP).