Supreme Court dismisses appeal as monetary claim under 80,000 SIT threshold is inadmissible for review.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Čeprav je tožeča stranka s tožbo uveljavljala tolarsko vrednost tuje valute, je to denarna terjatev (zato ni potrebno posebej navajati vrednosti spornega predmeta - drugi odstavek 186. člena ZPP, kot je to storil tožnik z njeno navedbo 78.500 SIT). Pri tako oblikovanih tožbenih zahtevkih je za presojo dovoljenosti revizije potrebno ugotoviti vrednost denarnega zneska po tečaju na dan vložitve tožbe in ne po kakšnem poznejšem (na primer na dan izdaje sodbe, na dan, ko mora biti plačilo opravljeno, na dan dejanskega plačila ipd.).

Spreminjanje vrednosti denarja v razmerju do tuje valute ne vpliva na dovoljenost revizije, za katero je bistvena vrednost spornega predmeta ob vložitvi tožbe (razlog iz drugega odstavka 40. člena ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo zaradi izostanka, po kateri mora toženec plačati tožniku 1.000 DEM v tolarski vrednosti po prodajnem tečaju Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, veljavnem na dan 13.6.1994 z zakonitimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je po prejemu drugostopenjske sodbe vložil pritožbo, ki jo je potrebno šteti kot revizijo. Podal jo je namreč zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji in upoštevaje vsebino pritožbe jo je že prvo sodišče pravilno opredelilo kot revizijo. V njej toženec predlaga, naj sodišče o stvari pravično razsodi.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki pa ni dovoljeno v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če njena vrednost ne presega 80.000,00 SIT (drugi odstavek 382. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP in 9. člen zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov, Ur. list RS, št. 55/92). Čeprav je tožeča stranka s tožbo uveljavljala tolarsko vrednost tuje valute, je to denarna terjatev (zato ni potrebno posebej navajati vrednosti spornega predmeta - drugi odstavek 186. člena ZPP, kot je to storil tožnik z njeno navedbo 78.500 SIT). Pri tako oblikovanih tožbenih zahtevkih je za presojo dovoljenosti revizije potrebno ugotoviti vrednost denarnega zneska po tečaju na dan vložitve tožbe in ne po kakšnem poznejšem (na primer na dan izdaje sodbe, na dan, ko mora biti plačilo opravljeno, na dan dejanskega plačila ipd.). Spreminjanje vrednosti denarja v razmerju do tuje valute ne vpliva na dovoljenost revizije, za katero je bistvena vrednost spornega predmeta ob vložitvi tožbe (razlog iz drugega odstavka 40. člena ZPP).

Tožnik je v tej zadevi vložil tožbo 11.4.1994 z zahtevkom za plačilo tolarske vrednosti 1.000 DEM po prodajnem tečaju Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, ki je takrat znašal 1 DEM = 78,50 SIT, kar da znesek 78.500,00 SIT kot je to opredelil tožnik tudi kot vrednost spornega predmeta. Ker ta ne presega v uvodu obrazložitve navedenega zneska 80.000,00 SIT, se pokaže, da revizija ni dovoljena. Vrhovno sodišče je zato, ne da bi se spuščalo v presojo utemeljenosti revizije, le to zavrglo kot nedovoljeno (drugi odstavek 389. člena in 392. člen ZPP).