Appeal dismissed: Continuous fixed-term contracts for 12 years deemed de facto indefinite due to lack of temporary nature.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker se je delovno razmerje tožnice podaljševalo nepretrgoma skoraj dvanajst let, ne gre za začasno povečan obseg dela, ampak za stalno in konstantno potrebo po delu in je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je tožnica M.F. s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in da je tožnica pri toženi stranki zaposlena tudi po 12.5.2007 ter da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji priznati in v delovno knjižico vpisati delovno dobo in ji obračunati plačo ter ostale prihodke iz delovne razmerja, kot da bi delala, za ves čas od 12. 5. 2007 dalje do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, odvesti vse prispevke in dajatve za tožnico in ji neto znesek izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 5. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 698,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo. Kar je zahtevala tožnica drugače, pa je zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se delovno razmerje praviloma res sklepa za nedoločen čas, za določen čas pa v primerih, ki so z zakonom vnaprej določeni. Eden izmed teh primerov pa je tudi začasno povečan obseg dela. Nesporno je, da je tožena stranka s tožnico sklenila več pogodb o zaposlitvi za določen čas, ter da so bile te pogodbe skladne z določili Zakona o delovnih razmerjih. Tožena stranka je namreč opravljala dejavnost poslovanja dela dijakov in študentov, kar po svoji naravi predstavljala zgolj začasno povečan obseg dela, saj je za njeno opravljanje bila potrebna koncesija pristojnega ministrstva. Vsakokratna sklenitev koncesijske pogodbe zato predstavlja za toženo stranko predpogoj za opravljanje te dejavnosti, pri čemer poudarja, da ravno sklenitev koncesijske pogodbe predstavlja začasno povečan obseg dela, ker je tudi ta pogodba sklenjena za določen čas. Tožnici se je tako pravilno izteklo delovno razmerje, saj so pri toženi stranki prenehale začasne potrebe po delu - brez koncesije pristojnega ministrstva tožena stranka ni smela opravljati omenjene dejavnosti. Zaradi tega je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožničina zaposlitev pri toženi stranki na podlagi sklenjenih več pogodb o zaposlitvi za določen čas na enakih delih in nalogah izgubila naravo začasnosti. V zvezi z odločitvijo sodišča opozarja tudi na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1209/2004, kjer je bilo v podobnem primeru odločeno v prid toženi stranki. Glede na to, da sta oba primera primerljiva, bi bilo potrebno to sodbo upoštevati pri odločanju v konkretnem primeru.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo nobenih absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in k ustrezni razlagi odločitve v izpodbijani sodbi dodaja:

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki neprekinjeno od 18.9.1995 do 12.5.2007 in sicer na podlagi petnajstih pogodb o zaposlitvi za določen čas. V vseh pogodbah je bil kot razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas naveden začasno povečan obseg dela in sicer v zvezi z nalogami posredovanja občasnih in začasnih del dijakom in študentom. Tožena stranka je tako ves čas sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz istega razloga, pri čemer se je v pogodbah, ki jih je sklepala od 1.1.2003 dalje, sklicevala na koncesijske pogodbe, sklenjene z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve. Ne glede na ugotovljeno dejstvo, da je bil v pogodbah o zaposlitvi naveden razlog, zaradi katerega so se lahko sklepale pogodbe o zaposlitvi za določen čas, to še ne pomeni, da so bile te pogodbe zakonite. V spornem obdobju sta veljala dva zakona in sicer Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) ter sedaj veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Sodišče prve stopnje je zakonitost sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas pravilno presojalo po obeh zakonih. V skladu s 17. členom ZDR/90 ter 52. členom sedaj veljavnega ZDR se lahko delovno razmerje za določen čas sklene le v primeru, če so podani v teh določbah našteti razlogi. Eden od teh razlogov je tudi začasno povečan obseg dela. Ker se po določilih ZDR/90, kot tudi po sedaj veljavnem ZDR sklepa delovno razmerje za določen čas zgolj kot izjema, se v primeru, da zakonski pogoji zanj niso izpolnjeni, šteje, da je bilo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. V skladu s 1. odstavkom 18. člena ZDR/90 se namreč šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če se iz razlogov, ki so na strani organizacije oziroma delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom. Podobno določa tudi 54. člen ZDR in sicer, da se v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Kot izhaja iz razlogovanja odločitve v izpodbijani sodbi in izvedenih dokazov, se je tožnici delovno razmerje za določen čas podaljševalo nepretrgoma skoraj 12 let, tožnica pa je na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas ves čas delala na istem delovnem mestu. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je potrebno opozoriti, da za zakonitost sklenitve delovnega razmerja za določen čas ne zadošča že sam povečan obseg dela, kot to zatrjuje tožena stranka, temveč je bistvenega pomena dejstvo, da mora povečan obseg trajati le začasno. V konkretnem primeru pa je povečan obsega dela trajal skoraj 12 let, kar pomeni, da tako povečan obseg dela, tudi če je dejansko obstajal, ni začasne narave. Zaradi tega je potrebno zaključiti, da je trajna potreba po tožničinem delu obstajala že vse od sklenitve prve pogodbe v letu 1995, saj skoraj 12 letno zaporedno sklepanje pogodb za določen čas za isto delo z istim delavcem in iz istega razloga (začasno povečan obseg dela), nedvomno izkazuje, da potreba po delu tožnice ni bila zgolj začasna, temveč stalna in konstanta. Takšen obseg dela na tožničinem delu je dejansko izgubil značaj začasnosti, tako, da je šlo z vidika potreb za trajno potrebo po tožničinem delu.

Upoštevaje navedeno je potrebno ugotoviti, da zakoniti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, na katerega se sklicuje tožena stranka, to je začasno povečan obseg dela, dejansko ni bil podan. To pa pomeni, da je bilo takšno delovno razmerje sklenjeno v nasprotju z zakonom. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 54. člena ZDR pravilno štelo, da je tožnica s toženo stranko sklenila delovno razmerje za nedoločen čas in da ji delovno razmerje s potekom zadnje sklenjene pogodbe za določen čas, ni zakonito prenehalo. Skladno s tem je tožnica upravičena tudi do nadomestila plače za ves čas od 12.5.2007 do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).