Appeal dismissed because amendment of claim triggers new jurisdiction rules and review threshold.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the review filed by the defendant against a final judgment. The defendant argued for a change in the claim, but the court held that amending a claim has the same effect as filing a new lawsuit regarding jurisdiction and review thresholds. Consequently, the court applied the law valid at the time of the amendment, which set a higher monetary limit for admissibility than the amount in dispute. The review was therefore inadmissible under the procedural rules applicable to the amended claim.
Legislator headnote
AI generated9.čl. Zakona o valorizaciji denarnih kazni; 2. odst. 382.čl. ZPP: An amendment to a claim regarding monetary demands triggers the same jurisdictional and review threshold rules as a new lawsuit, requiring the application of the law valid at the time of the amendment.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrže.
[JEDRO]
Sprememba zahtevka ima glede pristojnosti in sestave sodišča ter pravice do revizije enak učinek kot tožba. Zato je treba za odločanje o teh vprašanjih uporabiti predpis, ki velja v trenutku spremembe tožbe.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku znesek 25.944,40 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.7.1994 dalje do plačila ter znesek 6.364,80 SIT z zamudnimi obrestmi od 13.9.1991 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in tožniku naložilo, da povrne tožencu 77.854,00 SIT pravdnih stroškov.
Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo odločitev o pravdnih stroških ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ostalem je zavrnilo obe pritožbi in potrdilo prvostopno odločitev o glavni stvari.
Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni obe sodbi in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390. čl. Zakona o pravdnem postopku).
Revizija ni dovoljena.
Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenem zahtevku, ki ga je postavila tožeča stranka v svoji vlogi z dne 1.7.1994, ko je zahtevala plačilo zneska 26.254,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1994 dalje do plačila in 120.931,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.9.1991 dalje do plačila. Tedaj je mejni znesek za dovoljenost revizije določal Zakon o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur.l. RS št. 55/92), ki je v 9.čl. v zvezi z 2. in 3. odst. 382.čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP) zvišal mejno vrednost za dovoljenost revizije za desetkrat, tako da ta vrednost odtlej znaša 80.000,00 SIT.
V tej zadevi toženec z revizijo izpodbija pravnomočno sodbo druge stopnje glede zneskov 25.944,40 SIT in 6.364,80 SIT. Glede na določbo 9.čl. navedenega zakona o valorizaciji to ne zadostuje za dovoljenost revizije. Kadar tožeča stranka spremeni tožbeni zahtevek, s katerim uveljavlja denarno terjatev, je izhodišče za presojo dovoljenosti revizije tista vrednost spornega predmeta, ki jo določa tedaj veljavni predpis. Sprememba zahtevka ima glede pristojnosti in sestave sodišča ter pravice do revizije enak učinek kot tožba. Zato je treba za odločanje o teh vprašanjih uporabiti predpis, ki velja v trenutku spremembe tožbe. Tako razlago določbe 2. odst. 382.čl. ZPP je glede nečistih denarnih terjatev potrdilo pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 22. in 23.6.1993 (Poročilo o sodni praksi I/93 str. 41). Enako pa velja za vse denarne in tudi druge premoženjskopravne zahtevke. Zato je revizijsko sodišče zavrglo revizijo tožene stranke kot nedovoljeno (392.čl. ZPP).