Civil court dismisses appeal in traffic accident case where plaintiff failed to prove defendant's fault.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the plaintiff's appeal against a first-instance judgment that dismissed a claim for damages arising from a traffic accident. The plaintiff argued that an unknown vehicle caused the dangerous situation, leading to a panic-induced swerve, but the court found no evidence that the other driver entered the plaintiff's lane or left braking marks. Consequently, the court ruled that the plaintiff was solely responsible for the accident under the law on liability for traffic accidents.
Legislator headnote
AI generated178. člen ZOR; 385. člen ZPP: In traffic accident cases, liability is determined by fault; if the plaintiff fails to prove the other party's fault or the existence of a dangerous situation caused by the other party, the plaintiff bears the risk, and factual findings cannot be re-examined on appeal.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
[JEDRO]
Tožnik zatrjuje, da je objektivno nevarno situacijo po svoji krivdi povzročilo neznano motorno vozilo, ki mu je pripeljalo nasproti po njegovem voznem pasu. Strah in podzavestna reakcija naj bi povzročila, da je močno zavrl, nakar je vozilo odneslo izven cestišča. Od tu naprej pa je vse stvar dokazovanja vzročne zveze med načinom vožnje nasproti vozečega neznanega vozila z nastalo nesrečo in škodo. Le ustrezne dejanske ugotovitve lahko podpro (ali ovržejo) tožnikovo tožbeno tezo. Te pa so na podlagi ocene izvedenskih mnenj in izpovedi prič take, da ni dokazano, da bi voznik neznanega motornega vozila pripeljal tožniku nasproti po njegovem voznem pasu in da zavornih sledi, ki se na policijski skici prometne nesreče na tem voznem pasu nahajajo, ni pustilo omenjeno neznano vozilo.
[OBRAZLOŽITEV]
Tožnik je od tožene stranke s tožbo zahteval, naj mu plača odškodnino v znesku 4,100.000,00 SIT, sodišče prve stopnje pa je takšen tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.
Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje. Izvedeni dokazi potrjujejo tožbeno trditev, da je nevarno situacijo, zaradi katere je tožnik s svojim osebnim avtomobilom zapeljal s ceste in se poškodoval, povzročilo neznano motorno vozilo, ki je pripeljalo v ovinku po tožnikovem voznem pasu. Tožniku ni mogoče očitati prekoračene hitrosti vožnje niti nepazljivosti. V tej smeri tudi mnenji izvedencev cestno prometne stroke stališču tožnika ne nasprotujeta. Tožnik je ravnal v trenutnem strahu in podzavestno, zaradi česar je instiktivno zaviral. Zaradi dopolnitve dokaznega postopka bi bilo treba angažirati sodnega izvedenca psihologa, ki bi pojasnil, kako reagira voznik motornega vozila v podobni situaciji.
Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).
Revizija ni utemeljena.
Materialno pravo, uporabljivo v tem primeru, so določbe zakona o obligacijskih razmerjih o odškodninski odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila (178. člen). Pri taki nesreči se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Tožnik zatrjuje, da je objektivno nevarno situacijo po svoji krivdi povzročilo neznano motorno vozilo, ki mu je pripeljalo nasproti po njegovem voznem pasu. Strah in podzavestna reakcija naj bi povzročila, da je močno zavrl, nakar je vozilo odneslo izven cestišča. Od tu naprej pa je vse stvar dokazovanja vzročne zveze med načinom vožnje nasproti vozečega neznanega vozila z nastalo nesrečo in škodo. Le ustrezne dejanske ugotovitve lahko podpro (ali ovržejo) tožnikovo tožbeno tezo. Te pa so na podlagi ocene izvedenskih mnenj in izpovedi prič take, da ni dokazano, da bi voznik neznanega motornega vozila pripeljal tožniku nasproti po njegovem voznem pasu in da zavornih sledi, ki se na policijski skici prometne nesreče na tem voznem pasu nahajajo, ni pustilo omenjeno neznano vozilo. Taka dokazna ocena seveda izključuje dejansko in pravno presojo, da je nevarno situacijo in škodo povzročilo neznano vozilo ter utemeljuje sklepanje, da je za nesrečo odgovoren tožnik sam (178. člen ZOR). Zato je sodišče druge stopnje dokazni postopek za zaslišanje izvedenca psihologa zavrnilo zaradi brezpredmetnosti.
Revizija po povedanem v resnici napada dejanske ugotovitve, ki pa ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 385.
člena ZPP). Ob citirani pravilni pravni podlagi je bilo namreč dejansko stanje popolno ugotovljeno, to pa izključuje v reviziji (vsebinsko) ponujeno odločitev po drugem odstavku 395. člena ZPP.
Ker izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati napak in nepravilnosti, na katere je po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).