Probate court dismisses inheritance claim for funeral costs without agreement, requiring separate lawsuit.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Stroški pogreba ter vzdrževanja groba predstavljajo dolg zapuščine, za katerega odgovarjajo vsi dediči do višine vrednosti dednega deleža. V kolikor je eden od dedičev kril celotne stroške, o povrnitvi le-teh pa z ostalimi dediči ni uspel doseči dogovora, lahko svojo terjatev uveljavlja v pravdnem, ne pa v zapuščinskem postopku.

Dajatveni zahtevek, s katerim sodišče dedičem naloži kakšno plačilo, je v sklepu o dedovanju mogoč le v primeru, če je med dediči sklenjen tak sporazum. Sklep o dedovanju je namreč ugotovitvene narave, v katerem se ugotovi obseg zapuščine in dediči.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v zapuščino sodijo nepremičnine, vpisane v vl. št. 3 in 211 k.o. ..., denarna sredstva na računu pri P. d.d. ter osebni avto Peugeot 406. Kot zakonite dediče je razglasilo zapustnikova brata I. V. in L. V. (vsakega do 1/3), zapustnikova nečaka Z. C. in B. C. ter pranečakinjo A. C. (vsakega do 1/9). V sklep je povzelo tudi med dediči sklenjen dedni dogovor, po katerem osebni avto prevzame dedič I. V. Zemljiški knjigi tamkajšnjega sodišča je odredilo, da po pravnomočnosti sklepa opravi vknjižbo lastninske pravice na dediče. Po pravnomočnosti sklepa smejo dediči prevzeti denarna sredstva na tekočem računu skladno s svojim dednim deležem, dedič Ivan Verbič pa tudi osebni avto.

Zoper sklep vlaga laično pritožbo dedič L. V. Meni, da denarna sredstva pripadajo njemu, saj je v celoti poravnal stroške pogreba ter vzdrževanja groba in hiše (elektrika, komunala...). V dednem dogovoru je bilo tako tudi dogovorjeno. Sodišče bi moralo odločiti tudi o kreditnih obveznostih, če je že sprejelo dogovor dedičev o lastnini avta. Pogodbo o prevzemu kredita je L. V. z banko sklenil zato, ker je smatral, da bo med dediči prišlo do dogovora in bo njegova obveznost do dediča, ki je prevzel avto, zmanjšana. Ker pa dogovor ni bil sprejet in je tudi prevzemnik upravičen do polne dediščine, bi mu moral vrniti že plačane obroke kredita in prevzeti odplačevanje nadaljnjih obrokov.

Pritožba je bila vročena ostalim dedičem, ki odgovora nanjo niso podali.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da so dediči na naroku dne 8.9.2008 sklenili dedni dogovor (zapisnik na list. št. 33), po katerem zapustnikov osebni avto Peugeot 406 pripada dediču I. V. Dedni dogovor tako ne določa ničesar o denarnih sredstvih na tekočem računu in se pritožnik neutemeljeno zavzema za to, da bi morala ta sredstva pripasti njemu. V kolikor ima pritožnik, ki zatrjuje, da je bil tak dogovor sklenjen, v mislih osnutek sporazuma o delitvi premoženja (priloga A10), je treba pojasniti, da kljub dogovarjanju med dediči do podpisa tega dogovora ni prišlo. Podlage za njegovo zahtevo ne predstavlja niti dejstvo, da je sam poravnal stroške pogreba ter vzdrževanja groba. Ti stroški sicer predstavljajo dolg zapuščine, za katerega odgovarjajo vsi dediči do višine vrednosti dednega deleža (1. in 3. odst. 142. čl. Zakona o dedovanju, Ur. list SFRJ, št. 15/76 s spremembami, ZD). Vendar bo moral pritožnik o povrnitvi le - teh s preostalimi dediči doseči dogovor, v nasprotnem primeru pa svojo terjatev uveljavljati v pravdnem in ne v zapuščinskem postopku.

Glede na to, da med dediči ni bilo dogovora, da bo kredit za avto Peugeot 406 odplačal dedič I. V., ni nikakršne podlage za to, da bi mu sodišče naložilo, naj poravna terjatev banki oz. pritožniku, ki odplačuje kredit. Sklep o dedovanju je namreč ugotovitvena odločba, v kateri se ugotovi obseg zapuščine in razglasijo dediči, dajatveni oz. izpolnitveni zahtevek pa je mogoč le, če je med dediči sklenjen sporazum, ki ga sodišče povzame v sklep (214. čl. ZD). V kolikor je pritožnik z banko in dediči sklenil dogovor zato, ker je pričakoval, da bo iz zapuščine dobil denar, je bil očitno v zmoti, zaradi česar lahko dogovor izpodbija v pravdnem postopku po obligacijskih pravilih, v zapuščinskem postopku pa s takšnim ugovorom ne more uspeti.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB3, s spremembo ZPP - D, Ur. l. RS, št. 45/2008, v zvezi s 163. čl. ZD). Ker ocenjuje, da je sklep tudi v tem pogledu brez pomanjkljivosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).