Court dismisses appeal in loan dispute, upholding first instance judgment on loan amount.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Za nastanek veljavne pogodbe je bistveno, kakšno je bilo soglasje volj pravdnih strank glede bistvenih sestavin pogodbe, med katere sodi tudi višina izročenega denarja ob njenem sklepanju.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan tožniku plačati znesek 17.210,00 EUR z zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz 1. točke izreka sodbe. Hkrati mu je naložilo, da je dolžan tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 730,91 EUR, tožniku pa je naložilo, da je dolžan 437,22 EUR pravdnih stroškov tožene stranke nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju. V presežku je tožbeni zahtevek glede zneska 10.206,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.2.2003 dalje zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba povzema izpoved tožnika, ki je ob zaslišanju jasno povedal, da mu je toženec dolžan še znesek 28.200,00 EUR ter dodaja, da bi sodišče takšni izpovedi moralo slediti. Glede na dejstvo, da sta bili pravdni stranki v posebnih odnosih, saj je bil toženec direktor tožnikovega podjetja, zagotovo tožnik, ne da bi pogledal v pogodbe, ni mogel natančno povedati, po kateri pogodbi in kdaj je tožencu posodil kakšen znesek, kdaj je ta znesek vrnil ter v kolikšnem znesku so bili nevrnjeni zneski zajeti v novi pogodbi. Napačna je torej dokazna ocena sodišča, da je izpovedba tožnika neverodostojna. Po drugi strani izpoved toženca ne potrjuje zaključka sodišča, da med pravdnima strankama ni bilo doseženo soglasje glede višine zneska. Toženec naj bi se zadovoljil s pojasnilom, da gre za obresti in od tožnika niti ni zahteval, da le-ta karkoli spremeni v že podpisani pogodbi. Tožnik je povedal, da mu je toženec še kasneje večkrat zatrdil, da mu bo dolgovani znesek 28.200,00 EUR vrnil in mu celo podpisal izjavo o dolgu.

Pritožba ni utemeljena.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS št. SU 72/09-14 z dne 19.3.2009 prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Pravno podlago tožbenemu zahtevku tožeče stranke predstavlja določilo 1. odst. 569. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem se s posojilno pogodbo posojilodajalec zaveže, da bo posojilojemalcu izročil določen denarni znesek ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je za nastanek veljavne pogodbe bistveno, kakšno je bilo soglasje volj pravdnih strank glede bistvenih sestavin te pogodbe, med katere sodi tudi višina izročenega denarja ob njenem sklepanju. Prav to je ugotavljalo sodišče prve stopnje z zaslišanjem pravdnih strank, pri čemer pa je kot bolj verjetno ocenilo izpovedbo toženca. Tej dokazni oceni pritrjuje tudi sodišče prve stopnje, saj jo je sodišče napravilo na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov, v skladu z načelom proste dokazne ocene iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in jo tudi ustrezno obrazložilo (stran 3 sodbe). Tožnik se namreč ni spominjal okoliščin sklenitve posojilne pogodbe, prav tako ni vedel, ali je v zapisanem znesku bilo že upoštevano predhodno posojilo, pa tudi ne, koliko je v tem primeru dejansko posodil, zato so nasprotne pritožbene trditve, ki dokazno oceno tožnikove izpovedbe grajajo, neutemeljene. Prav tako pa tudi ne morejo izpodbiti verodostojnosti toženčeve izpovedbe zgolj njegove navedbe, da je bil s tožnikom kljub tako zapisani pogodbi še v normalnih odnosih, saj ni sporno, da sta stranki tudi poslovno sodelovali. Toženec pa je izpovedal, da je tožniku bil pripravljen vrniti dolg, vendar le v obsegu dejansko posojenega zneska.

Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru rednega preizkusa (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 154. v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP.