Supreme Court dismisses appeal on child support, ruling lower court correctly applied law regarding parents' combined ability to pay.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Ne dovolj raziskana odločilna dejstva iz 82. ali 83. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki so potrebna za pravilno odločitev o preživnini za razvezanega zakonca, niso identična tistim iz 79. člena navedenega zakona, temveč so širša. Sodišče druge stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe posebej poudarilo, da je med pravdnima strankama nesporno, da tožnica nima svojih sredstev za preživljanje in da ni zaposlena. Glede na to in glede na dejansko izkazane toženčeve zmožnosti je poudarilo specifičnost ugotovljene situacije, ki dovoljuje odločitev, da toženec krije vse otrokove denarne potrebe. Zmožnosti staršev iz 79. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih niso le njihove denarne zmožnosti.

Tožnica skupni hčerki pravdnih strank nudi pretežno vzgojo in oskrbo, kar je njen prispevek k preživljanju otroka. Zato je izpodbijana odločitev o višini preživnine tudi sorazmerna zmožnosti obeh staršev.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju razsodilo, da mora toženec ob upoštevanju že pravnomočno prisojenih 15.000,00 SIT preživnine plačevati za mladoletno hčerko I. I. J. od 4.8.1993 dalje skupno 25.000,00 SIT mesečne preživnine, od 11.4.1995 dalje pa 35.000,00 SIT mesečne preživnine. Tožencu je tudi naložilo, da mora za razvezano ženo plačevati od 11.3.1994 dalje po 20.000,00 SIT mesečne preživnine, in sicer za dobo 2 let. Presežni preživninski zahtevek za razvezano ženo in za mladoletno hčerko je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank v delu, v katerem sta izpodbijali odločitev o višini preživnine za skupnega otroka, zavrnilo kot neutemeljeni in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ugodilo pa je obema pritožbama v delu, v katerem sta izpodbijali odločitev o preživnini za razvezano ženo, sodbo prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v takem obsegu vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija odločitev o preživnini za mladoletnega otroka nad 17.500,00 SIT mesečno, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga ugoditev reviziji, razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je napačno uporabilo določbo 79. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ko je kritje vseh otrokovih denarnih potreb v mesečni višini 35.000,00 SIT naložilo tožencu kot očetu. S tako odločitvijo ni upoštevalo obveznosti obeh staršev preživljati skupne otroke. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev o preživnini za samo tožnico, ker njene potrebe in nepreskrbljenost niso bile zanesljivo ugotovljene, tudi niso bile zanesljivo ugotovljene njene premoženjske razmere in je zato nepravilen zaključek, da mora toženec v celoti kriti preživnino za otroka.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, toženec sam pa ni uveljavljal nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Glede na v postopku pred obema nižjima sodiščema ugotovljene odločilne dejanske okoliščine pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče tudi pravilno uporabilo materialnopravno določbo iz 79. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ul. SRS št. 14/89, p.b.), po kateri sodišče določi višino prispevka za preživljanje skupnih otrok v sorazmerju s potrebami otrok in zmožnostmi njihovih staršev. Drugačno revizijsko stališče je pravno zmotno iz naslednjih razlogov.

Odločilno dejansko in na revizijski stopnji neizpodbojno podlago v tej pravdni zadevi predstavljajo v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljene okoliščine, da znašajo denarne potrebe v času sojenja na prvi stopnji 12 let stare skupne hčerke pravdnih strank v prvem obdobju 25.000,00 SIT, v drugem pa 35.000,00 SIT mesečno; da tožnica nima sredstev za preživljanje in ni zaposlena, prijavljena pa je bila kot iskalka zaposlitve in prejemala določeno nadomestilo zaradi nezaposlenosti; da je toženec direktor T. d.o.o. s tremi zaposlenimi, da pri tej firmi že vrednost osebnega avtomobila znamke Audi presega prikazano poslovno izgubo za leto 1994, da znaša mesečni obrok za odplačevanje na leasing nabavljenega osebnega avtomobila 1.800 DEM, da toženec razpolaga z jahto v vrednosti najmanj 20.000 USD, z osnovnimi sredstvi svoje firme (med drugim tudi viličar, tovornjak pa je že odsvojil), zalogo, da je solastnik do 2/3 večje družinske stanovanjske hiše itd. Glede na take dejanske ugotovitve je sodišče druge stopnje poudarilo, da toženec kljub obveznosti preživljanja skupnega mladoletnega sina zmore v celoti prispevati tudi denarna sredstva za preživljanje skupne mladoletne hčerke.

Zmotno je toženčevo revizijsko stališče, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker glede na razloge razveljavitvenega dela svoje odločbe o preživnini za samo tožnico niso bile zanesljivo ugotovljene njene premoženjske razmere. Ne dovolj raziskana odločilna dejstva iz 82. ali 83. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki so potrebna za pravilno odločitev o preživnini za razvezanega zakonca, niso identična tistim iz 79. člena navedenega zakona, temveč so širša. Za pravilno odločitev o preživnini za skupnega mladoletnega otroka so bile prej povzete dejanske ugotovitve zadostne, ugotovljene so bile otrokove denarne potrebe in zmožnosti obeh staršev. Sodišče druge stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe posebej poudarilo, da je med pravdnima strankama nesporno, da tožnica nima svojih sredstev za preživljanje in da ni zaposlena. Glede na to in glede na dejansko izkazane toženčeve zmožnosti je poudarilo specifičnost ugotovljene situacije, ki dovoljuje odločitev, da toženec krije vse otrokove denarne potrebe. Taka situacija je pogojevala tudi odločitev prvega sodišča v prvem sojenju v tej pravdni zadevi, da mora tožnica za drugega skupnega otroka plačevati le simboličnih 500,00 SIT mesečne preživnine in se proti taki odločitvi v prvi sodbi toženec niti ni pritožil. Zmožnosti staršev iz 79. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih niso le njihove denarne zmožnosti. Tožnica skupni hčerki pravdnih strank nudi pretežno vzgojo in oskrbo, kar je njen prispevek k preživljanju otroka. Tega prispevka ni mogoče finančno ovrednotiti, je pa nedvomno pomemben in znaten prispevek za ustrezno preživljanje in za razvoj otroka. Zato je izpodbijana odločitev o višini preživnine tudi sorazmerna zmožnosti obeh staršev.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in tudi ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno toženčevo revizijo na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno.