Appeal dismissed; claimant must file a lawsuit to void contract for mistake of will, not appeal.
Legislator summary
AI generatedThe Higher Court dismissed the appeal and upheld the first-instance judgment regarding a guarantee contract dispute. The appellant argued that a guarantee document was altered without their knowledge, claiming a mistake of will regarding the scope of the guarantee. The court ruled that such claims require a separate lawsuit for contract invalidation under the Obligations Code, which the appellant failed to file. Consequently, the appeal was rejected as the proper legal remedy was not utilized.
Legislator headnote
AI generated95. člen Obligacijskega zakonika; 353. člen Zakona o pravdnem postopku: A party alleging a mistake of will must file a lawsuit to invalidate the contract; an appeal cannot be used to challenge the validity of the contract.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Stranka, ki zatrjuje napako volje, mora uporabiti ustrezno pravno sredstvo, to je vložiti tožbo in zahtevati razveljavitev pogodbe.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo z dne 9.7.2008 odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 0002 In 2004/01636 z dne 31.1.2006 ostane v 1. točki izreka v veljavi za znesek glavnice 3.422,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.11.2004 dalje ter v 3. točki v celoti, v preostanku (za zakonske zamudne obresti od 16.7.2004 do 18.11.2004) je prvo točko citiranega sklepa o izvršbi razveljavilo in postopek v tem delu ustavilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema prepisa odločbe povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v višini 33,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku roka, določenega za izpolnitev obveznosti.
Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, laično in brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Navaja, da je Banka S... 19.12.2002 s firmo P... podpisala kreditno pogodbo za 1.000.000,00 SIT. Istočasno je tožena stranka podpisala poroštveno izjavo kot porok tega kredita. Kot zavarovanje kredita je toženec že pred podpisom ponudil parcelo v Umagu, s čimer se je banka strinjala in kredit tudi odobrila in firma P... je tudi prejela sredstva na svoj tekoči račun. Teden dni po podpisu pogodbe in poroštvene izjave je gospa K... klicala gospo P... na mobilni telefon, da je nekaj narobe v tekstu poroštvene izjave in da jo je treba še enkrat podpisati. Dobili so se na parkirišču pri trgovskem centru E' Le Clerc na Rudniku in šele pozneje je toženec ugotovil, da mu je bila poroštvena izjava podtaknjena, ker je bila v tekstu izključena parcela v Umagu kot garancija, to so zamenjali s celotnim premoženjem. Tožena stranka meni, da je to ponarejanje dokumentov in predlaga, da Višje sodišče zadevo skrbno prouči in ostane veljavna prvotna poroštvena izjava z garancijo parcele v Umagu.
Pritožba ni utemeljena.
Že v postopku pred sodiščem prve stopnje je bil edini toženčev konkretiziran ugovor podan glede veljavnosti dane poroštvene izjave, ki naj bi mu bila podtaknjena v podpis, saj izjave pred podpisom na parkirišču pred trgovinskim centrom ni prebral, ker je bil prepričan, da podpisuje prejšnji dogovor, da bo jamčil le s svojo nepremičnino v Umagu, ne pa s celotnim premoženjem. Naveden ugovor še obširneje ponavlja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je toženčeve navedbe v tej smeri pravilno umestilo pod institut izpodbijanja izjave volje zaradi napake v fazi sklenitve pravnega posla. Stranki je tudi pojasnilo, da je v primeru obstoja napak volje pogodba izpodbojna in lahko pogodbenik, v čigar interesu je izpodbojnost določena, zahteva razveljavitev pogodbe (95. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001). Navedeno pomeni, da mora stranka, ki zatrjuje napako volje, uporabiti ustrezno pravno sredstvo, to je vložiti tožbo in zahtevati razveljavitev pogodbe, česar pa tožena stranka ni storila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da ugovora neveljavnosti dane poroštvene izjave v tej pravdi ne more in ne sme upoštevati.
Drugih pritožbenih navedb tožena stranka ne podaja. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).