Court allows appeal against dismissal of assault charge, ruling old law applies due to leniency principle.

Pritožbi državne tožilke se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

[JEDRO]

Dejstvo, da v novem zakoniku kot kaznivo dejanje ni več določeno samostojno kaznivo dejanje grdega ravnanja, kot je bilo opredeljeno v 146. členu KZ, ne pomeni, da tako dejanje ni več kaznivo. Grdo ravnanje se pojavlja kot izvršitveno ravnanje oziroma kot zakonski znak v kaznivem dejanju ogrožanja varnosti (135. člen KZ-1), nasilja v družini (191. člen KZ-1) ter v kaznivem dejanju nasilništva (296. člen KZ-1). V vsakem konkretnem primeru pa je treba presoditi tudi, ali dejanje po opisu morda izpolnjuje znake kaznivega dejanja razžalitve po 158. členu KZ-1 (tako imenovana realna injuria). Pri kaznivem dejanju grdega ravnanja po 146. členu KZ in novem kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 gre za identiteto glede objekta kazenskopravnega varstva, saj gre v obeh primerih za varstvo ustavne pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi 1. odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko 1. odstavkom 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog zoper obdolženo E.I. zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ.

Zoper sklep se je pravočasno pritožila državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in predlagala, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Pritožba je utemeljena.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da dejanje, ki je opisano v obtožnem predlogu, ni kaznivo dejanje. Pritožnica utemeljeno graja stališče prvostopenjskega sodišča, da novi Kazenski zakonik (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/08), ki velja od 1.11.2008, ne določa več kot kaznivo dejanje ravnanje storilca, ki se kaže v fizičnem napadu na oškodovanca in nastali posledici, v prizadeti telesni ali duševni celovitosti oškodovanca, kar je Kazenski zakonik (KZ), ki je veljal do 31.10.2008, določal kot kaznivo dejanje grdega ravnanja (146. člen KZ).

Utemeljeno pritožnica uveljavlja, da dejstvo, da v novem zakoniku kot kaznivo dejanje ni več določeno samostojno kaznivo dejanje grdega ravnanja, kot je bilo opredeljeno v 146. členu KZ, ne pomeni, da tako dejanje ni več kaznivo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se grdo ravnanje pojavlja kot izvršitveno ravnanje oziroma kot zakonski znak v kaznivem dejanju ogrožanja varnosti (135. člen KZ-1), nasilja v družini (191. člen KZ-1) ter v kaznivem dejanju nasilništva (296. člen KZ-1). V vsakem konkretnem primeru pa je potrebno presoditi tudi, ali dejanje po opisu morda izpolnjuje znake kaznivega dejanja razžalitve po 158. členu KZ-1 (tako imenovana realna injuria). Pri kaznivem dejanju grdega ravnanja po 146. členu KZ in novem kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 gre za identiteto glede objekta kazenskopravnega varstva, saj gre v obeh primerih za varstvo ustavne pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS. Prav ima pritožnica, da kazniva dejanja grdega ravnanja po 146. členu KZ, ki so bila storjena pred uveljavitvijo KZ-1, torej pred 1.11.2008, ko je začel veljati nov zakon, ostajajo kazniva dejanja, za katera se ob upoštevanju 7. člena KZ-1 uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, saj je glede na predpisano kazen milejši za storilca. Iz načela zakonitosti v kazenskem pravu, kot je opredeljeno v 28. členu Ustave RS, med drugim izhaja, da morajo sodišča pri sojenju uporabiti zakon, ki je veljal ob izvršitvi kaznivega dejanja, razen, če je novi zakon za storilca milejši. Ta ustavna določba je konkretizirana v 2. odstavku 7. člena novega Kazenskega zakonika (KZ-1) (prej 2. odstavek 3. člena Kazenskega zakonika - KZ), ki rešuje tudi situacije, ko se v času med izvršitvijo kaznivega dejanja in sojenjem zakon večkrat spremeni - v tem primeru se uporabi najmilejši od zakonov. Prepoved retroaktivne uporabe kazenskega zakona ni absolutna, temveč velja le za situacije, ko je novejši Kazenski zakon za storilca strožji ali enako strog kot Kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Če pa je kateri izmed novejših kazenskih zakonov za storilca milejši, ga je sodišče dolžno uporabiti. Za presojo, kateri zakon je milejši, je odločilno konkretno dejansko stanje, ki se ga presoja glede na stari in novi zakon, vključno z vprašanjem, kateri zakon je milejši glede na institute, ki jih mora sodišče uporabiti v konkretni zadevi.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.