Appeal dismissed; temporary order upheld as plaintiff likely proved debt existence for acceptance order use.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the defendant's appeal against a first-instance decision upholding a temporary order. The plaintiff successfully demonstrated a likely debt from a June 1992 grain contract, despite minor discrepancies in document numbers, thereby justifying the use of an acceptance order. The court ruled that the defendant failed to prove the absence of such a debt for the October 1992 contracts, confirming the lower court's application of the relevant civil procedure rules.
Legislator headnote
AI generatedčlen 267 ZIP; člen 166/I in 154/I ZPP: A temporary order to suspend an acceptance order is justified when the applicant likely proves the existence of a debt underlying the claim, even if minor inconsistencies exist in supporting documents.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Za izdajo začasne odredbe zadošča, da tožnica terjatev verjetno izkaže.
[OBRAZLOŽITEV]
Prvostopno sodišče je zavrnilo ugovor tožene stranke, ki ga je vložila zoper izdano začasno odredbo. Tožeča stranka je namreč vložila tožbo za vrnitev akceptnega naloga in istočasno predlagala izdajo začasne odredbe za zavrovanje tega zahtevka s prepovedjo vnovčenja akceptnega naloga.
Zoper sklep sodišča prve stopnje se je toženka pravočasno pritožila.
V pritožbi navaja, da je tožnik še vedno dolžan za dobavljene žitarice 3,614.922,50 sit in je zato toženka upravičena uporabiti akceptni nalog.
Pritožba ni utemeljena.
Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da toženi stranki ni uspelo izkazati, da je upravičena uporabiti akceptni nalog št. B 5161911 tudi za dobave po pogobah št. 51 z dne 1.10.1992 in št. 52 z dne 14.10.1992. Tožeča stranka je ves čas postopka trdila, da je bila v juniji 1992 sklenjena prodajna pogodba o žitaricah, da sta bili dobava in plačilo izvršeni ter, da je samo v zvezi s tem poslom izročila v zavarovanje plačila predmetni akceptni nalog. Tožeča stranka je tako trditev verjetno izkazala z teleksom , računi št.22 in 24 z dne 20.8.1992 ter bančninmi potrdili o plačilu zneskov 1,000.000,00 sit in 428.156,00 sit 14. oz. 19.8 1992. Res je sicer, da iz teh predloženih listin izhaja še vedno dolg 288.910,00 sit, in da se številka teleksa in številka zaključka v omenjenih računih ne ujemata, vendar je trditev tožnice verjetno izkazana - zanesljivo bo moralo sodišče ugotoviti ob izdaji sodbe o tožbenem zahtevku. Pri tem je dodati, da tudi toženka smiselno navaja, da obstoječi dolg, ki ga namerava poplačati z spornim akceptnim nalogom, izvira iz prej navedenih dveh pogodb sklenjenih v oktobru 1992. V teh pogodbah pa ni najti dogovora o akceptnem nalogu. Prvostopno je tudi pravilno utemeljilo začasno odredbo z pogoji iz člena 267 ZIP. Zato je pritožba tožene stranke neutemeljena.
Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na določilu člena 166/I in 154/I ZPP, ob tem, ko jih tožnica za odgovor na pritožbo ni priglasila.