Appeal allowed; first instance court erred by relying on circumstantial evidence without examining direct documentary proof.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court granted the appeal, quashed the first-instance judgment, and remanded the case for a new trial. The defendant was originally convicted of insult based on circumstantial evidence, but the appellate court found a significant doubt because the first instance failed to examine a direct document (a lawyer's statement) that could have contradicted the circumstantial findings. The court ruled that when a direct piece of evidence is available and capable of overturning circumstantial conclusions, the first instance must examine it; failing to do so violates the requirement for a correct factual finding under Article 385/1 of the Criminal Procedure Act.
Legislator headnote
AI generatedArticle 385/1 of the Criminal Procedure Act; where a first-instance court bases its decision on circumstantial evidence while ignoring a direct, available piece of evidence that could lead to different conclusions, a significant doubt arises regarding the correctness of the factual finding, necessitating the quashing of the judgment or remittal for retrial.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi obdolženke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
[JEDRO]
Kadar prvostopno sodišče o obstoju ali neobstoju odločilnega dejstva sklepa na podlagi posrednih dokazov in ugotovi, da je v zvezi s tem podan sklenjen krog indicev, ne izvede pa razpoložljivega neposrednega dokaza (vpogled listine), ki po zatrjevanju obdolženca narekuje drugačne zaključke, je podan tehten dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki v skladu s 1. odst. 385. člena ZKP narekuje razveljavitev sodbe ali obravnavo pred sodiščem druge stopnje.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je bila obdolženka spoznana za krivo kaznivega dejanja razžalitve po čl. 106/I KZ RS. Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v njej določena kazen en mesec zapora in preizkusna doba eno leto. Sodišče je obdolženki v plačilo naložilo stroške zasebne tožilke, ostalih stroškov kazenskega postopka pa je bila oproščena.
Zoper sodbo se je pritožila obdolženka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona in predlagala, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče prve stopje je ne glede na pravno opredelitev dejanja, opisanega v zasebni tožbi (čl. 106 KZ RS), dopustilo dokazovanje resničnosti trditev. Takšno ravnanje je pravilno, saj inkriminirane trditve po svoji vsebini pomenijo žaljivo obdolžitev in zato z drugačno pravno opredelitvijo zasebni tožilec ne more izključiti dokazovanja resničnosti trditev. Po določbi čl. 346 v zvezi s čl.
430 ZKP predmet postopka določa dejanje, opisano v obtožnem aktu, sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja.
Pri tem pa, ko se je sodišče spustilo v dokazovanje resničnosti, ne bi smelo svoje presoje opreti na posredne dokaze in na sklepanje v zvezi s temi dokazi ampak bi moralo izvesti tudi ponujeni dokaz - vpogled zapisane izjave pri odvetniku. V kolikor zatrjevani zapis obstaja, bo namreč ta dokaz ovrgel vse posredne dokaze in sklepanja prvostopnega sodišča, v kolikor ta dokaz ne bo uspel, bodo razlogi prvostopnega sodišča potrjeni oziroma v pravilnost presoje ne bo več upoštevnega dvoma.
Prvostopno sodišče je torej opustilo izvedbo razpoložljivega dokaza, ki je sposoben v celoti potrditi zagovor obdolženke oz. ovreči posredne dokaze, ki zaenkrat obdolženko obremenjujejo, podan je torej tehten dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, to pa v skladu z določilom I. odst. 385. čl. ZKP narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.