Appeal dismissed; private prosecution for defamation rejected as statement not defamatory when defendant knew claims were false.

Pritožba pooblaščenca zasebnih tožilcev se kot neutemeljena zavrne.

[JEDRO]

Kaznivo dejanje obrekovanja s tiskom ni podano, če se ve, da je obdolženec vedel, da so žaljive trditve neresnične.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zasebno tožbo zasebnih tožilcev A. Š. in C z dne 22.2.1993 zaradi kaznivega dejanja obrekovanja s tiskom po čl. 107/II KZ RS na podlagi I. odst. 438. čl.

ZKP zoper obdolženega I. B. iz razlogov 1. točke 270. čl. ZKP, to je, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, zavrglo. Svoj sklep je prvostopno sodišče obrazložilo z ugotovitvijo, da sodišče ne vidi, kaj bi bilo žaljivega v izjavi I. B., niti za prvega niti za drugega zasebnega tožilca. V čem naj bi I. B. zasebna tožilca obrekoval, iz izreka ni jasno in tudi ni razvidno kaj naj bi pravzaprav predstavljalo obrekovanje, saj zgolj pavšalne navedbe in iztrgani citati sami po sebi ne povedo ničesar in kot taki po mnenju prvostopnega sodišča ne predstavljajo obrekovanja. Trditev, da se je A. Š. izognil prestajanju kazni pa je splošno znana glede na objave v časopisju in RTV. S čem naj bi bila C kot politična stranka obrekovana, iz izreka zasebne tožbe ni razvidno. Sicer pa je ta zasebna tožba nerazumljiva, nejasna, brez natančne navedbe in določitve tega kaj naj bi bilo pravzaprav obrekovanje s tiskom.

Glede na povedano je prvostopni sodnik na osnovi pooblastila iz čl.

438 ZKP, ob predhodnem preizkusu zasebne tožbe, isto zavrgel, ker dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje.

Zoper tak sklep se je pritožil pooblaščenec obeh zasebnih tožilcev zaradi bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo obravnavanje in sicer drugemu sodniku, ker je poslujoča sodnica še pred začetkom sojenja ocenila inkriminirana dejanja obdolženca.

Pritožba pooblaščenca zasebnih tožilcev ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost izpodbijanega sklepa.

V pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz II. odst. 364. čl. ZKP v obravnavanem primeru ni podana. Pritožbeno sodišče sprejema prvostopno oceno, da obtožba, vsebovana v zasebni tožbi zasebnih tožilcev, nima znakov kaznivega dejanja obrekovanja glede na to, da obdolženčev odgovor v časopisnem intervjuju na novinarjevo vprašanje ne vsebuje nobenega neresničnega dejstva niti na račun zasebnega tožilca A. Š. niti na račun zasebne tožilke C., kar bi lahko škodilo njuni časti ali dobremu imenu. Obdolženčeve ocene, pogojene z splošno znanim ravnanjem zasebnega tožilca, izražene v inkriminiranem intervjuju, ne vsebujejo ničesar, kar lahko škodi časti in dobremu imenu zasebnih tožilcev, zlasti pa ni v inkriminiranih trditvah obdolženca ničesar neresničnega, kar bi obdolženec, vedoč za neresničnost svojih trditev, raznašal. Zato je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je prvostopni sodnik v predhodnem preizkusu zasebno tožbo v skladu s citiranimi pooblastili ZKP zavrgel. Pri tem pripominja pritožbeno sodišče, da so razlogi o nerazumljvosti vložene zasebne tožbe v izpodbijanem sklepu nepotrebni. Glede na to, da pritožbeno sodišče sprejema ostale razloge izpodbijanega sklepa o tem, da dejanje, kot je opisano v zasebni tožbi, ni kaznivo dejanje obrekovanja, razlogi o nerazumljivosti zasebne tožbe ne predstavljajo tistega nasprotja, ki bi imelo za posledico razveljavitev izpodbijanega sklepa zaradi neupoštevanja določb čl. 263/II ZKP, saj za tako zahtevo po popravi glede na vsebino zasebne tožbe in vsebino intervjuja sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage. Zaradi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo pooblaščenca zasebnih tožilcev kot neutemeljeno zavrnilo.