Court dismisses appeal; self-taken money constitutes unjust enrichment under ZOR Art. 210, not Art. 211 or 213.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Izraženo v zakonskem jeziku, prehod tožničinega premoženja med premoženje toženca, ki si je denar od tožnice vzel sam, nima podlage ne v pogodbi med njima, saj ta ni bila sklenjena, ne v zakonu. Tako je nastala vrnitvena obveznost toženca zaradi njegove neupravičene pridobitve (drugi in prvi odstavek 210. člena ZOR). Določbe 211.

člena ZOR, ki predpisuje, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili - v tem primeru ni mogoče uporabiti, saj ni šlo za to, da bi tožnica tožencu kaj plačala, marveč za to, da si je ta sam vzel tako, da je izkoristil njeno nevednost. Pravkar povedano velja tudi za v reviziji ponujeno uporabo 213. člena ZOR, ki določa, da ni mogoče zahtevati nazaj tistega, kar je bilo dano ali storjeno, da bi bila izpolnjena kakšna naravna obveznost ali kakšna moralna ali družbena dolžnost - ker pač tožnica vede ali hote ni nič dala.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 690.000,00 SIT z obrestmi in ji povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je, da si je toženec zadržal del denarja, ki ga je tožnica prejela kot odškodnino, in da ni šlo za darilo tožencu. Toženec je storil prevaro, kar ima za posledico razveljavitev pogodbe in prevarana stranka ima celo pravico zahtevati povrnitev pretrpljene škode, tudi v primeru obstoja darilne pogodbe.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo. Sprejelo je dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo prvo sodišče. Darilna pogodba ni nastala, ker ni prišlo do soglasja volj (26. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), in ker gre za neobstoječ posel, toženec pa ima iz tega korist, mora neupravičeno pridobljeno vrniti (210. člen ZOR).

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj vrhovno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje. Trdi, da gre za nasprotja med ugotovitvami in tistim, kar izhaja iz listin in zapisnikov, in da izpodbijana odločba ni preizkusila vseh pritožbenih navedb ali pa nanje ni zadovoljivo odgovorila; da je pritožbeno sodišče spremenilo odločilno dejstvo, ker je bilo na prvi stopnji ugodeno zahtevku zato, ker naj bi šlo za prevaro, torej za položaj iz 65. člena ZOR, medtem ko drugo sodišče ugotavlja, da posel sploh ni bil sklenjen, ker ni bilo pogojev iz 26. člena ZOR; da prvo sodišče ni zaslišalo predlagane priče in odvetnika; da je pomembno dejstvo, da je toženčeva družina nudila tožnici usluge v daljšem obdobju in da je bil zahtevek za vrnitev denarja podan čez 3 ali 4 mesece; da je sodba sama s seboj v nasprotju, ko razsodi o vrnitvi 690.000,00 SIT, hkrati pa ugotavlja, da tožnica sploh ni vedela, kolikšno odškodnino je prejela; da bi bila na ugotovljen dejanski stan primernejša uporaba 211. ali 213. člena ZOR; da gre tudi za problem obsega vrnitve, saj ima sodišče toženca očitno za nepoštenega pridobitelja, ker mora plačati obresti od dneva pridobitve.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija, razen pozneje obravnavanih primerov, ne pove, za kakšno oziroma katero nasprotje naj bi šlo. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, v zvezi s katero pazi sodišče po uradni dolžnosti, kar zadeva procesne kršitve, le, ali ni morda podana bistvena kršitev postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP), se na splošne trditve o procesnih kršitev ne sme ozirati. Pravkar povedano velja tudi za revizijsko trditev, da izpodbijana odločba ni preizkusila vseh pritožbenih navedb ali pa nanje ni (zadovoljivo) odgovorila. Ne drži nadalje očitek, da je pritožbeno sodišče spremenilo odločilno dejstvo. Sprejelo je namreč dejansko podlago izpodbijane sodbe kot popolno in pravilno, ko pa je zanjo uporabilo drugo abstraktno pravno normo, in to po prepričanju revizijskega sodišča pravilno, ni spremenilo nobenega dejstva, le za razsojo tega spora je privzelo drug predpis. Odločitev pa je tako ali tako enaka. V zvezi z zatrjevano opustitvijo izvedbe dokazov revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka zaslišanja odvetnika kot priče sploh ni predlagala, zaslišanje toženčeve žene pa le "po potrebi". Sicer velja tudi tu prejšnje opozorilo, da revizija ne pove, za kakšno procesno kršitev naj bi šlo oziroma katero uveljavlja. Ni nasprotja med ugotovitvami, da tožnica ni vedela, koliko odškodnine je prejela, in da ji je toženec vzel določeno vsoto, saj je slednje sodišče dognalo na podlagi drugih dokazov (blagajniško potrdilo, zaslišanje tožnice kot stranke). Uveljavljanih procesnih kršitev torej ni.

Revizijsko opisovanje odnosov, ki so vladali med tožnico ter tožencem in njegovo družino, in zlasti okoliščin v zvezi z obravnavanim sporom, pomeni, da skuša revizija načenjati ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo.

Izraženo v zakonskem jeziku, prehod tožničinega premoženja med premoženje toženca, ki si je denar od tožnice vzel sam, nima podlage ne v pogodbi med njima, saj ta ni bila sklenjena, ne v zakonu. Tako je nastala vrnitvena obveznost toženca zaradi njegove neupravičene pridobitve (drugi in prvi odstavek 210. člena ZOR). Določbe 211.

člena ZOR, ki predpisuje, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili - v tem primeru ni mogoče uporabiti, saj ni šlo za to, da bi tožnica tožencu kaj plačala, marveč za to, da si je ta sam vzel tako, da je izkoristil njeno nevednost. Pravkar povedano velja tudi za v reviziji ponujeno uporabo 213. člena ZOR, ki določa, da ni mogoče zahtevati nazaj tistega, kar je bilo dano ali storjeno, da bi bila izpolnjena kakšna naravna obveznost ali kakšna moralna ali družbena dolžnost - ker pač tožnica vede ali hote ni nič dala.

In še v zvezi s tistim, kar revizija na koncu oponese sodišču. Res ga očitno šteje za nepoštenega pridobitelja, kar je tudi pravilno, saj si je toženec vzel denar sam. Zato gredo tožnici zamudne obresti že od dneva pridobitve (214. člen ZOR).

Naravnost ali posredno uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154.

člena ZPP).