Appeal dismissed for falsifying driving ban; court upheld prison term as only available penalty for document forgery.

Pritožba zagovornika obtoženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Na podlagi 1. odstavka 98. člena ZKP je obtoženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka kot povprečnino v višini 5.000,00 SIT.

[JEDRO]

Obtoženec je izbrisal iz svojega vozniškega dovoljenja vpisano prepoved vožnje motornega vozila, izrečeno v postopku sodnika za prekrške, in ga še dalje uporabljal. Zagovornik v pogojni obsodbi predlaga milejšo sankcijo, ne da bi podal konkreten predlog. Ne glede na takšno pomanjkljivost je bila pritožba zavrnjena, ker je bilo ocenjeno, da je sankcija ustrezna.

[OBRAZLOŽITEV]

Z navedeno sodbo je bil obtoženi spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku v zvezi s 3. odstavkom 186. člena KZ RS. Na podlagi 52. člena KZ SFRJ mu je sodišče prve stopnje izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 3. ostavku 186. člena KZ RS določilo kazen štirih mesecev zapora, izvršitev pa odložilo za preizkusno dobo dveh let. Sklicujoč se na določilo 1. odstavka 98. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka, ki jih je odmerilo na 2.500,00 SIT.

Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagal, da sodišče druge stopnje obtožencu izreče milejšo kazensko sankcijo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja nobenih tehtnih razlogov, zaradi katerih bi bila omilitev izrečne kazenske sankcije utemeljena. Dejstvo, da je v času odkritja kaznivega dejanja dne 15.11.1992, obtožencu že potekla prepoved vožnje, ki jo je bil izbrisal iz svojega vozniškega dovoljenja (veljala je od 10.5.1991 do 10.8.1991), ne zmanjšuje obtoženčeve kazenske odgovornosti, niti ne vpliva na moralno zavržnost njegovega dejanja. Neizpodbitno dejstvo je, da je obtoženec predrugačil svoje vozniško dovoljenje v času, ko je omenjena prepoved vožnje motornega vozila kategorija "B" veljala in jo je obtoženec tudi predrugačil z namenom, da jo, po potrebi, v tem času kot takšno tudi uporabi. Da je bilo njegovo dejanje odkrito šele po preteku veljavnosti prepovedi, pa v ničemer ne vpliva na težo njegovega dejanja, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin.

Pa tudi, če bi razlogi za omilitev bili, sodišče druge stopnje v konkretnem primeru ne more izreči milejše kazenske sankcije, kot to zahteva zagovornik. Za kaznivo dejanje ponarejanja listin je predpisana zaporana kazen do petih let. S tem, ko je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo pogojno kazen, je pravzaprav že izreklo milejšo vrsto kazenske sankcije. Ker denarna kazen, ki bi se obtožencu morda zdela blažja, KZ RS za kaznivo dejanje ponarejanja listin ne predvideva, ravno tako pa glede na višino zagrožene kazni ne pride v poštev tudi sodni opomin, medtem ko druge, milejše vrste kazenske sankcije, ki bi jo bilo mogoče izrekati samostojno KZ RS ne pozna, si sodišče druge stopnje ne prestavlja, kakšno milejšo vrsto kazenske sankcije je zagovornik pravzaprav imel v mislih.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker obtoženec s pritožbo ni uspel, je dolžna povrniti stroške pritožbena postopka v višini 5.000,00 SIT. Pri določanju višine povprečnine je sodišče druge stopnje upoštevalo obtoženčeve premoženjske razmere in zahtevnost pritožbenega postopka.