Appeal granted; temporary injunction denied for declaratory claims but allowed for tax enforcement claims.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Izvršilni naslovi so le dajatvene (kondemnatorne) sodbe, ne pa tudi oblikovalne (konstitutivne) in ugotovitvene (deklaratorne). Oblikovalne sodbe namreč učinkujejo že s samo pravnomočnostjo, pri ugotovitvenih pa je edini namen civilnega procesa le ugotavljanje spornega pravnega razmerja, ne pa realizacija zahtevkov. Podobno velja za zavarovanje zahtevkov z začasnimi odredbami.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe po 2. tč. 268. člena Zakona o izvršilnem postopku.

Zoper navedeni sklep se je pritožila tožeča stranka (čeprav je pritožbo naslovila kot ugovor), in sicer smiselno iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v zvezi s 14. členom ZIP). Predlagala je razveljavitev izpodbijanega sklepa in izdajo predlagane začasne odredbe. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Izvršilni naslovi so res le dajatvene (kondemnatorne) sodbe, ne pa tudi oblikovalne (konstitutivne) in ugotovitvene (deklaratorne).

Oblikovalne sodbe namreč učinkujejo že s samo pravnomočnostjo; pri ugotovitvenih pa je edini namen civilnega procesa le ugotavljanje spornega pravnega razmerja, ne pa realizacija zahtevkov. Navedeno (kar velja za ugotovitveno sodbo) velja tudi za zavarovanje ugotovitvenega zahteveka z začasno odredbo. Vendar pa zahtevek predmetne tožbe ni le ugotovitvene narave. Je tudi dajatvene narave, in sicer v tistem delu, ko tožeča stranka od tožene stranke zahteva izročitev spornega zemljišča v last in posest ter ko zahteva izstavitev za vpis v zemljiško knjigo sposobne listine; nenazadnje pa tudi, ko v vlogi, ki jo je izročila na naroku z dne 18.10.1993, vtožuje (po pobotu) plačilo 17,430.592,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa plačilo 44,957.026,10 SIT z enakimi obrestmi.

Tako se pokaže, da je prvo sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

Zato je drugo sodišče na podlagi 3. tč. 380. člena ZPP (v zvezi s 14. členom ZIP) pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek (sodišču prve stopnje). V ponovljenem postopku pa bo sodišče prve stopnje moralo glede dajatvenega dela tožbenega zahtevka ponovno ugotoviti, ali so podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe po 267. členu ZIP. Le-te ne more izdati sodišče druge stopnje samo (to pomeni, da tudi ne more ustrezno spremeniti izpodbijanega sklepa), saj gre za odločbo, ki se izdaja na prvi stopnji.

Tako bo prvostopno sodišče moralo predvsem ugotoviti, ali je verjetno izkazana terjatev tožeče stranke. Nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežkočena, je namreč očitno izkazana, saj iz javnega razpisa za oddajo nezazidanih stavbnih zemljišč za gradnjo stanovanjskih hiš (A 1), ki je bil dne 23.12.1992 objavljen v časniku Glas, izhaja, da prvotožena stranka oddaja gradbena zemljišča na spornih gradbenih parcelah. Pri izkazu verjetnega obstoja terjatve naj prvo sodišče upošteva, da v dvostranskih pogodbah nobena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti (razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izvira iz narave posla) - 1. odst. 122. člena ZOR. Iz 1. odst. IV. člena sporne pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča (B 1) namreč izhaja, da mora kupec kupnino poravnati do dne 19.5.1992; iz 1. odst. V. člena iste pogodbe pa izhaja, da kupec z dnevom podpisa pogodbe oziroma dnevom plačila pridobi posest in užitek kupljene nepremičnine zemljišča. S tem v zvezi pa se bo prvo sodišče moralo opredeliti tudi do navedb toženih strank o tem, da je navedena pogodba bila razdrta na podlagi III.

odst. 126. člena ZOR. Iz dopisa tožene stranke z dne 13.7.1992 (B 5) namreč izhaja, da je prvotožena stranka v smislu II. odst. 126. člena ZOR dala tožeči stranki dodatni rok 8 dni za plačilo kupnine; iz dopisa z dne 24.7.1992 (B 7) pa izhaja, da je pogodba po brezuspešnem poteku dodatnega roka bila razdrta.

Pritožbeno sodišče je v predmetni odločbi navedene zvezne predpise na podlagi I. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.