Court dismisses appeal, ruling telephone subscription is a legal contract, not physical equipment, transferable by agreement.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Telefonskega naročniškega razmerja ni mogoče šteti za vgrajeno opremo. Telefonske instalacije v fizičnem smislu so lahko vgrajena oprema, naročniško razmerje pa je pravno razmerje med pošto in naročnikom in kot tako ni niti oprema, niti pritiklina hiše.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec podati izjavo, s katero prenaša na tožnika pravice in obveznosti iz naročniškega razmerja s P., Poslovna enota C. za telefon št. ... Ugotovilo je, da sta pravdni stranki dne 3.5.1990 sklenili prodajno pogodbo, s katero je toženec prodal tožniku nepremičnino vl.št. 1421 k.o. O. Hkrati s tem je toženec odstopil tožniku tudi telefonski priključek oz. se je zavezal nanj prenesti naročniško razmerje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Potrdilo je prvostopno ugotovitev, da je bil v prodajno pogodbo vključen tudi telefonski priključek.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek.

Navaja, da izpodbijani sodbi ne upoštevata Zakona o poštnih, telegrafskih in telefonskih storitvah, ki določa, da naročnik sicer lahko prepusti novemu uporabniku telefonsko naročniško razmerje, če ostane naprava na istem mestu in če naročnik s tem izrečno soglaša. Takega soglasja pa ni bilo in tudi ni zapisano v pogodbi.

Naročniškega razmerja ni mogoče enačiti z vgrajeno opremo, ki je bila predmet pogodbe pravdnih strank. Tudi oglas v N. ne omenja naročniškega razmerja. Ker si je toženec pridržal v lasti telefonski aparat, za prenos telefonskega naročniškega razmerja ni pogojev.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Revizija pravilno poudarja, da telefonskega naročniškega razmerja ni mogoče šteti za vgrajeno opremo. Telefonske instalacije v fizičnem smislu so lahko vgrajena oprema, naročniško razmerje pa je pravno razmerje med pošto in naročnikom in kot tako ni niti oprema, niti pritiklina hiše. Zato se določba 6. čl. prodajne pogodbe z dne 3.5.1990 med tožencem in njegovo ženo ter tožnikom in njegovo ženo, ki govori o vgrajeni opremi v objektu, lahko nanaša samo na vgrajene telefonske instalacije, ne pa na naročniško razmerje. Kolikor sodbi prve in druge stopnje enačita naročniško razmerje z vgrajenimi telefonskimi instalacijami, sta napačni.

Vendar pa je sodišče prve stopnje izrečno ugotavljalo vsebino sporazuma med pravdnima strankama ob sklepanju prodajne pogodbe za hišo in je ugotovilo, da se je tedaj toženec zavezal prenesti na tožnika svoje pravice iz telefonskega naročniškega razmerja s pošto. Ta ugotovitev je za odločanje v tem sporu bistvena. Veljavni predpisi tak dogovor dopuščajo. O tem govori 4. tč. prvega odst. 75.čl. Zakona o poštnih, telegrafskih in telefonskih storitvah (Ur.l. SFRJ št. 2/86 in 26/90) in 3. tč. prvega odst. 277.čl. Samoupravnega sporazuma o splošnih pogojih za opravljanje poštnih, telegrafskih in telefonskih storitev (Ur.l. SFRJ št. 35/88 in 11/91). V skladu s tem je tudi stališče PTT podjetja Slovenije p.o., PE PTT C. (l.št. 14 spisa), da je mogoče s soglasjem naročnika prenesti ob prodaji nepremičnine naročniško razmerje na kupca. Ker je torej ugotovljeno, da je toženec ob prodaji hiše soglašal s tem, da na tožnika kot kupca preide tudi telefonsko naročniško razmerje, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, da mora toženec to svojo sprejeto obveznost realizirati s tem, da izda izjavo v obliki, ki jo za prenos naročniškega razmerja zahteva poštno podjetje. Pri tem ni nobena ovira nesporno dejstvo, da telefonski aparat ni bil predmet prodaje in si ga je toženec zadržal v lasti. Telefonski aparat je namreč vselej mogoče zamenjati, na primer z brezhibnim ali sodobnejšim in tehnično popolnejšim aparatom, kar na naročniško razmerje ne vpliva, če je zamenjava opravljena v skladu s predpisi. Zato revizijsko sklicevanje na dejstvo, da si je toženec pridržal v lasti telefonski aparat, ne more vplivati na odločitev v tej zadevi.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da sta se pravdni stranki sporazumeli o prenosu naročniškega razmerja, kar je podlaga tudi za revizijsko odločanje (3 odst. 385.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP) in ker je dogovorjeni prenos naročniškega razmerja v skladu s predpisi, ki se še uporabljajo v Republiki Sloveniji (4.čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije Ur.l. RS št. 1/91), je odločitev sodišč prve in druge stopnje pravilna. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).