Court rejects appeal against conviction for recidivism, upholding prison sentence due to short time since conditional release.

Pritožba zagovornika obt. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 10.000,00 tolarjev.

[JEDRO]

Šteje se, da je storilec specialni povratnik, ker je bil že obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Pri odmeri kazni se upošteva tudi, da je od prejšnje kazni oziroma poteka pogojnega odpusta preteklo šele 5 mesecev.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje je bil imenovani obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja po členu 165/I KZ RS v zvezi s členom 19 KZ SFRJ. Izrečena mu je bila kazen 4 mesece zapora.

Obtožencu je bilo naloženo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka.

Proti tej sodbi se pritožuje zagovornik, ki uveljavlja pritožbene razloge kršitve kazenskega zakona, pritožuje pa se tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtožencu izreče milejšo kazen, oziroma drugo kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo primerno kazen, pravilno je tudi štelo, da je obtoženec specialni povratnik, saj je iz spisa Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, razvidno, da je bil obtoženec že kaznovan zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po členu 166/I točka 1. KZ RS, ker je sodeloval pri večjem številu premoženjskih deliktov, ki predstavljajo nadaljevano kaznivo dejanje, od katerih sta bila dva identične vsebine, kot sedaj obravnavano dejanje, to je tatvina delov avtomobilov. Takrat je bila obtožencu izrečena kazen 6 mesecev zapora, katero je obtoženec prestajal do 30.4.1992, ko je bil pogojno odpuščen, pogojni odpust pa je potekel 30.5.1992. Obtoženec je prej kot v 5 mesecih po preteku pogojnega odpusta storil novo, to je sedaj obravnavano kaznivo dejanje. Iz tega je razvidno, da prejšnja kazen pri njem namena kaznovanja ni dosegla, zato tudi sedaj ni mogoče pričakovati, da bi bil pri obtožencu namen kaznovanja dosežen že s pogojno obsodbo, ali milejšo kaznijo. Pri odmeri kazni je sodišče prve stopnje dovolj upoštevalo kot olajševalno okoliščino obtoženčevo priznanje, saj je pravilno ocenilo, da ne gre za tehtno olajševalno okoliščino glede na to, da je bil obtoženec pri dejanju zaloten, na kraju dejanja pa je ostal avtomobil obtoženčevega očeta. Zaradi obsodbe na kazen 4 mesece zapora obtoženec ne bo izgubil službe. Sodišče sicer sme obtožencu za kazniva dejanja, ki je ostalo pri poskusu, izreči milejšo kazen, vendar pa glede na vse že navedene okoliščine takšna kazen ne bi bila primerna.

Glede na vse navedeno je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih členom 98/1 in 101 ZKP.