Appeal granted; trial court's fact-finding on border crossing revoked due to insufficient evidence and conflicting witness testimony.

Pritožbi javnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Sodišče mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. V zadevi pa je ostalo dejansko stanje nepopolno razjasnjeno, saj obtoženčev zagovor ni bil v zadostni meri preizkušen, čeprav bi ga bilo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče preveriti. Oceniti pa je treba tudi razlike med zagovorom obtoženca in priče.

[OBRAZLOŽITEV]

Proti sodbi, s katero je bil obtoženec na podlagi čl. 350 tč. 3 ZKP oproščen obtožbe, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po čl. 249/II KZ SFRJ, se je pritožil javni tožilec.

Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obtoženčeva zagovornica je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo javnega tožilca kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Potrebno je pritrditi stališču pritožbe javnega tožilca, da dejansko stanje ni v zadostni meri razjasnjeno. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da obtoženca ni bilo v Ljubljani vse od 18.2.1993 do 28.2.1993, upoštevaje zbrano dokazno gradivo, nima zanesljive podlage. Tudi če je M. P. J. dne 18.2.1993 odpotovala iz Ljubljane v Istanbul, to ne pomeni, da bi tudi obtoženec tega dne odpotoval iz Ljubljane v Istanbul. Sicer pa tudi za M. P. ni zanesljivo ugotovljeno, če je dne 18.2.1993 res odpotovala iz Ljubljane v Istanbul. V razlogih izpodbijane sodbe je sicer navedeno, da je "nedvomno izkazano, da ga (obtoženca) v Ljubljani ni bilo niti pred tem, saj je imel žig Istanbula tudi z dne 18.2.1993, kar se je še posebej potrdilo po vpogledu v potni list njegove izvenzakonske partnerice M. P." Taka ugotovitev sodišča prve stopnje pa nima podlage v zbranem dokaznem gradivu. Niti v potnem listu obtoženca, ki si ga je sodišče prve stopnje vpogledalo, na glavni obravnavi (list.

št. 58), ni zabeležen datum 18.2.1993 s strani turških organov, prav tako pa tudi iz fotokopije potnega lista M. P. ne izhaja, da bi bil v njem odtisnjen dne 18.2.1993 žig turških organov. Doslej zbrano dokazno gradivo (žigi v potnih listih in telefaks hotela Kontinental iz Skopja) kaže, da naj bi bila obtoženec in njegova izvenzakonska partnerica odsotna iz Ljubljane v času na 23.2.1993 do 28.2.1993. Iz letalske vozovnice M. P. je razvidno, da je dne 23.2.1993 ob 15.10 odpotovala z letalom z Brnika v Skopje. Ni torej mogoče izključiti, da je tudi obtoženec tega dne odpotoval z Brnika v Skopje. Doslej sodišče prve stopnje te možnosti ni ugotavljalo. Zato bo potrebno v novem sojenju s poizvedbami ugotoviti, da je morda tudi obtoženec dne 23.2.1993 odpotoval z letalom z Brnika v Skopje. Ni namreč mogoče izključiti možnost, da je obtoženec potem, ko naj bi dne 23.2.1993 organiziral akcijo, opisano v izreku izpodbijane sodbe, z letalom odpotoval v Skopje.

V novem sojenju pa bo potrebno tudi ocenjevati, kar doslej ni bilo storjeno, da so imeli turški državljani telefonsko številko telefona v stanovanju B. M., torej stanovanja, v katerem je kot podnajemnik prebival obtoženec. Bolj kritično pa bo treba oceniti tudi izpovedbo priče M. P., saj je njena izpovedba o njunem potovanju z obtožencem v Istanbul, zlasti pa njena vrnitev v Ljubljano ter ponovno potovanje v Skopje dokaj neprepričljiva. Opozoriti je potrebno, da se razlikujeta tudi zagovor obtoženca in njena izpovedba o razlogu njene vrnitve v Ljubljano. Obtoženec je namreč povedal, da se je vrnila v Ljubljano zato, ker je imela bolno hčerko, medtem ko je M. P. izpovedala, da se je v Ljubljano vrnila zato, ker je imela dne 21.2.1993 ortopeda.

Ker torej dejansko stanje ni popolnoma razjasnjeno, je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.