Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep Kp 1350/93 ECLI:SI:VSLJ:1993:KP.1350.93 AI generated

Private prosecution allowed for insult against public official's honor despite public duty prosecution rules.

Case Number VSL sklep Kp 1350/93
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The Court of Appeal revoked the first-instance decision dismissing the private prosecution and remanded the case for retrial. The first instance incorrectly treated the private prosecution as inadmissible because the alleged insult was committed against a public official, a crime prosecuted ex officio. The court held that while such crimes are pursued by the state, private prosecutors retain the right to file suits to protect their own honor and reputation, which are legally protected interests. Consequently, the first-instance court was obligated to immediately transfer the case to the public prosecutor rather than adjudicating the private suit itself.

Legislator headnote

AI generated

Art. 106-108 KZ RS; Art. 148, 150 ZKP: Although crimes against public officials are prosecuted ex officio, private prosecutors may file suits to protect their honor; the court must transfer such suits to the public prosecutor immediately rather than adjudicating them.

Keywords

AI generated
private prosecution public official honor and reputation ex officio prosecution transfer to prosecutor insult crime ZKP procedural rules

Cited Legislation

AI generated
Art. 106-108 KZ RS
Art. 148 ZKP
Art. 150 ZKP
Art. 114 KZ RS
Art. 158 ZKP
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožbi pooblaščenca zasebnih tožilcev M.V. in D.K. se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

[JEDRO]

Tudi za kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, je lahko vložena zasebna tožba s strani oškodovancev.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenim sklepom je bila zasebna tožba zasebnih tožilcev M.V., predsednika Izvršnega sveta X in D.K., sekretarja za Občo upravo X, zoper obd. M.K. zaradi očitka kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po II. v zvezi s I. odst. 108.čl. KZ RS, iz razlogov po I.

odst. 438. čl. ZKP v zvezi s 3. tč. I. odst. 270. čl. istega zakona ter v zvezi z II. odst. 114. čl. KZ RS zavržena. Razen tega je bilo odločeno, da morata zasebna tožilca nerazdelno plačati stroške ter potrebne izdatk eobdolženke ter potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika, obenem pa tudi vsak po 15.000 tolarjev povprečnine.

Zoper takšno odločitev se je pravočasno pritožil pooblaščenec zasebnih tožilcev iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, naj pritožbeno sodišče izpodbijano "sodbo" razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče ima prav, da se pregon začne po uradni dolžnosti, če so kazniva dejanja iz čl. 106 do 108 KZ RS storjena proti državnemu organu družbenopolitičnih skupnosti, uradni ali vojaški osebi z opravljanjem njihove funkcije, vendar pa je obenem prezrlo določbe Zakona o kazenskem postopku, ki v čl. 148 in 150 predpisujejo postopek z naznanilom kaznivega dejanja oziroma ovadbo, pa tudi zasebno tožbo za tista dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti.

Kot takšno pa je nedvomno potrebno ocenjevati zasebno tožbo obeh zasebnih tožilcev. Zato je sodišče po zakonu zavezano, da takšno zasebno tožbo, če je bila pravočasno vložena in sposobna za obravnavanje ne glede na to, kdo jo je vložil ali zasebni tožilec ali odvetnik kot njegov pooblaščenec, takoj odstopi javnemu tožilcu, ne pa da postopa tako, kot je v obravnavanem primeru postopalo prvostopno sodišče, to je, najprej jo je obravnavalo, nato razsodilo in šele, ko je bila prvostopna sodba razveljavljena, jo je zavrglo, ker ni bila odstopljena javnemu tožilcu. Torej bo moralo prvostopno sodišče tako v svojstvu državnega organa postopati po določilih I.

odst. 148. čl., kakor tudi v svojstvu sodišča v smislu III. odst.

158. čl. ZKP, kar bi pravzaprav že moralo storiti takoj po prejemu zasebne tožbe. Stališča, da zasebni tožilec sam ne bi mogel vložiti zasebne tožbe za takšno kaznivo dejanje, kot je obravnavano, pa ni moč zagovarjati, saj sta prav njegova čast in dobro ime zaščiteni v njegovem osebnem interesu, kadar pa so podane okoliščine iz določil čl. 114 KZ RS, pa sta njegova čast in dobro ime zaščitena še močneje, še v interesu organa, v okviru katerega delata in kar spada tudi v pristojnost javnega tožilca. V kolikor javni tožilec ne bo povzel pregona, bo namreč potrebno zadevo obravnavati kot pravočasno vloženo zasebno tožbo in jo kot tako tudi rešiti.