Appeal allowed; debt transfer valid if employer claim filed under ZPIZ Art. 142(2).

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Določba 2. odstavka 142. člena ZPIZ ureja zgolj materialno predpostavko za sam nastanek terjatve do tožene stranke, to je zahtevek delodajalca na povrnitev izplačanih nadomestil plače delovnim invalidom. Terjatev zoper toženo stranko iz tega naslova tako nastane šele ob vložitvi zahtevka delodajalca zoper toženo stranko na povrnitev izplačanih sredstev. Ko je tovrstna terjatev do tožene stranke ob izpolnitvi te predpostavke vzpostavljena, ni videti razumnega razloga, da te denarne terjatve ne bi bilo možno prenašati na novega upnika.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo 13.193,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 03. 2005 dalje ter povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.101,55 EUR.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom uveljavljala, da ji je tožena stranka na podlagi pogodbe o odstopu terjatev, ki jo je sklenila z družbo G. p. F. d.o.o. kot odstopnikom, dolžna izplačati terjatev, ki izvira iz zakonske obveznosti tožene stranke za povračilo obračunanih in izplačanih nadomestil delovnim invalidom druge kategorije invalidnosti zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in zavrnilo ugovor tožene stranke, da gre za neprenosljivo terjatev, ki ne more biti predmet pogodbe o odstopu. Sodišče prve stopnje je to utemeljilo z ugotovitvijo, da vtoževana terjatev ni bila tako v tesni povezavi z upnikovo osebnostjo, da je le-ta ne bi mogel prenesti na nekoga drugega. Vendar pa se prvostopenjsko sodišče glede na ugovore tožene stranke ni opredelilo do določbe 2. odstavka 142. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92-v nadaljevanju ZPIZ), na katerem je tožena stranka utemeljevala nemožnost odstopa tovrstnih terjatev. Navedena določba namreč ureja, da zavod (tožena stranka) povrne organizacijam in delodajalcem na podlagi njihovega zahtevka sredstva, ki jih je v skladu z 2. odstavkom 139. člena istega zakona dolžan izplačati delodajalec delovnim invalidom druge in tretje kategorije. Vendar po mnenju pritožbenega sodišča določbe 2. odstavka 142. člena ZPIZ ni mogoče razumeti kot določbo, ki izključuje dopustnost prenosa tovrstne terjatve na drugega upnika. Ta določba ureja zgolj materialno predpostavko za sam nastanek terjatve do tožene stranke, to je zahtevek delodajalca na povrnitev izplačanih nadomestil plače delovnim invalidom. Terjatev zoper toženo stranko iz tega naslova tako nastane šele ob vložitvi zahtevka delodajalca zoper toženo stranko na povrnitev izplačanih sredstev. Ko je tovrstna terjatev do tožene stranke ob izpolnitvi te predpostavke vzpostavljena, ni videti razumnega razloga, da te denarne terjatve ne bi bilo možno prenašati na novega upnika.

Kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, je prenosljivost terjatev v posameznih primerih izrecno urejena že v Obligacijskem zakoniku (176. in 184. člen OZ). Vendar tudi v navedenih primerih omejitev prenosljivosti ne velja za zapadle zneske odškodnine, določene s pisnim sporazumom med strankama ali s pravnomočno sodno odločbo. Neutemeljena je torej trditev tožene stranke v pritožbi, da določba 142. člena ZPIZ izključuje prenosljivost tovrstnih terjatev, ki je predmet tožbenega zahtevka. Kot rečeno pa je navedeno določbo potrebno razumeti kot opredelitev materialne predpostavke za sam nastanek terjatve, ki pa jo mora izkazati tisti, ki se na obstoj take terjatve sklicuje. Na strani tožeče stranke je bilo tako trditveno in dokazno breme, da je odstopnik terjatve (F. d.o.o., L.) pri toženi stranki z vložitvijo zahtevka iz 2. odstavka 142. člena ZPIZ vzpostavil terjatev do tožene stranke. Vendar pa je tožena stranka v trditvenih navedbah odgovora na tožbo zatrjevala, da je svojo obveznost izpolnila podjetju F. d.o.o., iz česar je mogoče sklepati, da so bili ustrezni zahtevki družbe F. d.o.o. zoper toženo stranko vloženi. Tožena stranka ob teh trditvah ni pojasnila, kdaj naj bi te obveznosti poravnala družbi F. d.o.o. Navedena okoliščina je namreč odločilna z vidika, ali je izpolnitev tožene stranke veljavna v smislu 2. odstavka 419. člena OZ. Sodišče prve stopnje se z navedeno okoliščino ni ukvarjalo, saj določbe 2. odstavka 142. člena ZPIZ ni obravnavalo v smislu materialne predpostavke za sam nastanek terjatve. Zaradi navedenega materialnopravnega izhodišča prvostopenjskega sodišča je tako ostalo odločilno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, s čimer je podan razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP, v posledici česar je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo v okviru materialno procesnega vodstva pravdni stranki pozvati, da se opredelita do navedenih okoliščin in po izvedbi predlaganih dokazov ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.