Court dismisses appeal as funeral costs are a debt of the estate, not an inheritance right, requiring separate legal action.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Stroški pogreba so dolg zapuščine in se za takšen dolg in za odgovornost zanj, ker ZD o njem ne govori, po pravni teoriji smiselno uporabljajo določbe ZD o odgovornosti dedičev za dolgove zapustnika. Ker dolg zapuščine ni pravica iz zapuščine, ki bi nekomu šla, se zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku o njem ne opredeljuje in ga ne zaobseže v sklepu o dedovanju (razen seveda, če je glede njega med dediči sklenjen dogovor), ampak ga stranka lahko uveljavlja v pravdnem postopku, če glede njega tudi pozneje ni dosežen dogovor med prizadetimi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo, da zapuščina po pokojni Z. A. P. obsega sredstva na njenem računu pri banki G., d.d., in se na podlagi Zakona o dedovanju za dedinje razglasijo nečakinje zapustnice S. Z., C. B. in D. T., vsaka do 1/3 zapuščine.

Zoper sklep o dedovanju se je v roku laično, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in predlagane odločitve, pritožila dedinja D. T. V pritožbi navaja, da je sklep o dedovanju S. Z. in C. B. neupravičen. V nadaljevanju opisuje svojo povezanost z zapustnico, medtem ko naj dejansko ne bi bilo odnosov med zapustnico in preostalima dvema dedinjama. Trdi, da je bila želja pokojne, da vse po njej deduje pritožnica, a jo je žal prehitela smrt, da ni napisala oporoke. Pritožbi prilaga račune, ki potrjujejo njene stroške za pogreb zapustnice. Zahteva povrnitev stroškov pogreba.

Dedinja S. Z. v odgovoru na pritožbo oporeka pritožbenim navedbam o njenih nestikih s pokojno. Izjavlja, da se odpoveduje denarju, ki naj bi ga dedovala in da upa, da bo pritožnica plačevala tudi grob po stricu Z. R., sicer pa ne želi imeti z njo nikakršnih stikov več.

Pritožba ni utemeljena.

Stroški pogreba so dolg zapuščine in se za takšen dolg in za odgovornost zanj, ker Zakon o dedovanju (ZD) o njem ne govori, po pravni teoriji smiselno uporabljajo določbe ZD o odgovornosti dedičev za dolgove zapustnika. V zapuščinskem postopku ugotovi sodišče, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam (162. čl. ZD). Ker dolg zapuščine ni pravica iz zapuščine, ki bi nekomu šla, se zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku o njem ne opredeljuje in ga ne zaobseže v sklepu o dedovanju (razen seveda, če je glede njega med dediči sklenjen dogovor), ampak ga stranka lahko uveljavlja v pravdnem postopku, če glede njega tudi pozneje ni dosežen dogovor med prizadetimi.

Glede na zgoraj navedeno, ker med dedinjami glede stroškov pogreba kot dolga zapuščine ni bilo dogovora, se sodišče prve stopnje o njih ni moglo opredeljevati v izpodbijanem sklepu o dedovanju in je zato neutemeljena tudi pritožba v zahtevku po povrnitvi teh stroškov.

Na dedovanje po ZD ne vplivajo odnosi dedičev do zapustnika, niti ne volja zapustnika o načinu dedovanja po njem, če ta volja ni izražena v pravno formalno veljavni oporoki. Torej so irelevantne za odločitev o pritožbi tudi pritožbene navedbe v tem delu.

Po 1. odst. 133. čl. ZD se dedič lahko odpoved dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave, to je do zaključka zapuščinskega naroka pri sodišču prve stopnje. Ker je dedinja S. Z. takšno izjavo smiselno podala šele v pritožbenem postopku, je prepozna in zato neupoštevana.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani sklep o dedovanju sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. čl. ZD).