Appeal dismissed; court upheld damages for pain, suffering, and fear based on objective medical evidence and statutory criteria.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici v roku petnajstih dni plača 1.520,91 EUR odškodnine in 32,36 EUR stroškov pravdnega postopka, oboje s pripadki, v presežku pa je zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških postopka.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava po svojem pooblaščencu pritožila tožnica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožnici prisodi višjo odškodnino oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnici dosoditi višjo odškodnino glede na ugotovljeno dejansko stanje ter ob upoštevanju, da je tudi izvedenec ugotovil, da se bodo tožeči stranki pojavljale bolečine, povezane tudi z ugotovljeno stopnjo odstopanja gibljivosti vratne hrbtenice. Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa sodišče prve stopnje tudi odškodnine za strah ni primerno dosodilo, saj je tožničin sekundarni strah za izid zdravljenja trajal več kot tri mesece. Zgolj podrejeno pa tožnica še navaja, da bi bilo pravilno in korektno, da bi sodišče pri odmeri stroškov postopka upoštevalo, da je tožnica s tožbenim zahtevkom po temelju uspela v celoti, s čemer je bilo tudi največ stroškov in bi ji 50 % stroškov prisodilo že na podlagi tega, nato pa obseg prisojenih pravdnih stroškov korigiralo z uspehom po višini tožbenega zahtevka.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), kot so stopnja telesnih in duševnih bolečin, njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine tako na konkretni kot na abstraktni ravni, kar pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami s primerljivo škodo. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je imela tožnica najhujše telesne bolečine prvi teden po poškodbi, da je tožnica trpela srednje težke bolečine okoli trideset dni po poškodbi, lahke telesne bolečine, ki se blažijo z občasnim jemanjem zdravil proti bolečinam, pa je trpela ves preostali čas zdravljenja, to je 98 dni, da je obiskala specialista travmatologa in petkrat zdravnika splošne prakse, da je bila dvakrat izpostavljena ionizirajočemu sevanju in da je bila desetkrat na fizioterapiji, pa je ocena sodišča prve stopnje, da ji pripada iz tega naslova odškodnina v višini 1.900,00 EUR, povsem pravilna. Takšna odškodnina je tudi v okvirih, ki jih je v podobnih primerih začrtala sodna praksa. Sodišče prve stopnje je ob tem tudi dovolj ovrednotilo, da bo tožnica imela bolečine tudi v bodoče zaradi ugotovljene stopnje odstopanja gibljivosti vratne hrbtenice, ki pa po mnenju izvedenca ni taka, da bi vplivala na zmanjšanje tožničinih življenjskih aktivnosti, temveč je ta omejena gibljivost minimalna, skoraj zanemarljiva in bo sčasoma tudi popolnoma izginila, kot je izvedenec zapisal v dopolnitvi izvedeniškega mnenja s 17.3.2008.

Tudi dosojena odškodnina iz naslova strahu v višini 700,00 EUR je ustrezna. Zahtevana odškodnina za to obliko škode 300.000,00 SIT oziroma, kot navaja pritožba, 1.200,00 EUR, je pretirana. Opozoriti predvsem velja, da je tožnica utrpela sicer intenziven, a kratkotrajen primarni strah, sekundarni strah pa se je kazal le v skrbi za izid zdravljenja, ki je pri tožnici sicer trajal do zaključka zdravljenja, to je do 17.12.2003, vendar je zdravljenje potekalo brez zapletov. Zato je dosojena odškodnina pravična in je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih zadevah za podobne škode iz tega naslova.

Tudi odločitev o stroških postopka sodišča prve stopnje je pravilna. Ne drži namreč, da bi bilo iz spisa razvidno, da je večina postopka potekala zaradi temelja odškodninske odgovornosti in da je v zvezi s tem nastala tudi večina stroškov. Tožnici v zvezi s tem ni nastal strošek za plačilo izvedenca in tudi ne za plačilo pričnin. Tudi sicer ni nobenih okoliščin, ki bi opravičevale odločitev o stroških postopka po v pritožbi zatrjevani metodi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo pri odmeri stroškov postopka določila drugega odstavka 154. in 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), Odvetniško tarifo ter Zakon o sodnih taksah.

Ker razlogi, iz katerih tožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, niso podani, prav tako ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnice je zajeta v zavrnilnem delu izreka te sodbe in temelji na prvem odstavku 154. in prvem odstavku 165. člena ZPP.