Court dismisses appeal; general court cannot decide labor injury cases even if it already conducted evidence gathering.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal rejected appeals from both parties against a first-instance decision declaring the general court incompetent and transferring the case to a labor court. Although the general court had already conducted the evidence phase, the parties argued that economic efficiency required the general court to proceed with the judgment. The court ruled that the general court must strictly adhere to its statutory jurisdiction under the Law on Labor and Social Courts, and that economic efficiency cannot override the mandatory requirement to transfer cases involving work-related injury compensation to the specialized labor court.
Legislator headnote
AI generated2. odstavek 5. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; 18. člen Zakona o pravdnem postopku: A general court lacks jurisdiction over work-related injury compensation disputes and must transfer them to a labor court, regardless of whether the general court has already conducted evidence proceedings, as economic efficiency does not justify violating statutory jurisdictional mandates.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje
[JEDRO]
Stvarno nepristojno sodišče, ki je dokazni postopek že izvajalo, o zadevi, tudi iz razloga ekonomičnosti postopka, ne sme odločiti.
Glede pristojnosti sodišča druge vrste, kar delovno sodišče v primerjavi s sodiščem splošne pristojnosti je, ZPP ne predvideva ustalitve pristojnosti.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo pristojnemu delovnemu sodišču. Štelo je, da gre pri dogodku 16.7.2003 za delovno nezgodo, katere odškodninsko vprašanje se po pravilu 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; ZDSS-1), uveljavljenega s 1.1.2005, rešuje pri specializiranem sodišču
Proti sklepu sta se pritožili obe stranki, obe zaradi kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava.
Tožena stranka poudarja, da je Okrožno sodišče v Krškem stvarno pristojno glede na višino tožbenega zahtevka in da tožeča stranka med postopkom ni spreminjala tožbe ne v subjektivnem ne v objektivnem smislu, in so razlogi za odločitev, kakršno je sprejelo sodišče prve stopnje, obstajali že ob vložitvi tožbe 15.12.2006. Ker je Okrožno sodišče v Krškem praktično izvedlo že ves postopek do izdaje predlagane vmesne sodbe, mora, iz načela ekonomičnosti in zaradi nepotrebnega zavlačevanja postopka, to sodišče izdati tudi odločbo. Pred delovnim sodiščem bo treba ponovno izvajati izvedene dokaze, kar bo bistveno podražilo in zavleklo postopek. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.
Tožnik sicer soglaša, da mora sodišče ves čas postopka paziti na stvarno pristojnost, vendar ocenjuje, da bi glede na to, da se je dokazni postopek že vodil pred Okrožnim sodiščem v Krškem, le-to moralo ohraniti pristojnost odločanja v tej zadevi. Po njegovem ni moč 2. odstavka 5. člena ZDSS jemati po jezikovni metodi, temveč je treba ugotoviti, ali gre za pristojnost odškodninskega vprašanja, ki ga lahko rešuje le delovno sodišče. Pridružuje se stališču tožene stranke, da tudi glede na načelo ekonomičnosti ni osnove za spremembo sodišča, ki sodi v tem sporu.
Pritožbi nista utemeljeni.
Odločitev sodišča prve stopnje, da za odločanje ni stvarno pristojno, ker je pristojno delovno sodišče, ima podlago v 2. odstavku 5. člena ZDSS-1. Pritožnici temu ne nasprotujeta in ocenjujeta, da bi moralo sodišče prve stopnje, ker je že izvajalo dokazni postopek, odločiti kljub stvarni nepristojnosti. Razlog ekonomičnosti, na katerega se sklicujeta pritožnika, ni pravno upoštevan razlog. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, mora sodišče ves čas postopka paziti po uradni dolžnosti na svojo stvarno pristojnost (18. člen ZPP). Pritrditi je sicer treba toženi stranki, da se od vložitve tožbe okoliščine niso spremenile (tožena sta tožnikov delodajalec in zavarovalnica kot sospornica), kar pa ne pomeni, da bi smelo sodišče prve stopnje, kljub stvarni nepristojnosti, o zadevi odločiti. Z odločitvijo bi, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Glede pristojnosti sodišča druge vrste, kar delovno in socialno sodišče v primerjavi s sodišči splošne pristojnosti je, ZPP ne predvideva "ustalitve pristojnosti", za kar se pritožnika smiselno zavzemata. Določba 2. odstavka 5. člena ZDSS-1 določa stvarno pristojnost delovnega sodišča za odločanje v individualnem delovnem sporu med delavcem in delodajalcem o plačilu odškodnine iz naslova poškodbe pri delu tudi, če je kot sospornik tožena zavarovalnica (obravnavana zadeva) in ni razumljiva pritožbena trditev, da bi bilo treba najprej "ugotavljati, ali gre za pristojnost odškodninskega vprašanja, ki ga lahko rešuje zgolj delovno sodišče".
Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo nobenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).