Appeal dismissed; court upheld first instance cost allocation under ZPP Art. 159 due to lack of specific agreement.

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točka) potrdi.

[JEDRO]

Absurdnost, neživljenjskost in krivičnost niso posebni pritožbeni razlogi.

Tožeča in prvotožena stranka sta sklenili sodno poravnavo šele po tem, ko se je zaključilo dokazovanje, in so vse pravdne stranke priglasile svoje stroške. Ker se sodna poravnava stroškov postopka ni izrecno dotikala, je sodišče pravilno uporabilo določbo 159. člena ZPP.

Tožečo stranko je v pravdi zastopala pooblaščena odvetnica, zato je sodišče ni bilo dolžno opozarjati na njene procesne pravice, ki jih sicer lahko iz razloga nevednosti prezre.

[OBRAZLOŽITEV]

(1) Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom v 1. točki odločilo, da nosi tožeča stranka svoje stroške, v 2. točki pa, da tudi prva tožena stranka nosi svoje stroške, in sicer zato, ker se je spor med njima končal s sodno poravnavo, v kateri se glede stroškov nista nič posebej dogovorili.

(2) Pravočasno se je, očitno le proti 1. točki sklepa, zaradi absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in ugodi njeni stroškovni zahtevi oziroma vrne zadevo v nov postopek. Meni, da je storjena kršitev iz 14. tč. 1. odst. 338 čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da so se pravdne stranke dogovorile, da bo o stroških odločeno s posebnim sklepom, saj se je narok zavlekel do 16.30 ure, pooblaščencu druge tožene stranke pa se je mudilo. Sploh ni sporno, da je prva tožena stranka pripravljena povrniti stroške tožeči stranki, sporni so bili le stroški druge tožene stranke, ki je bila tožena podrejeno. Dokaz za to je zapisnik z naroka 5. 6. 2008, iz katerega je razvidno, da druga tožena stranka najprej ne priglaša stroškov, potem pa, da jih priglaša. Neživljenjsko, krivično in absurdno bi bilo, če bi sedaj tožeča sama trpela stroške, čeprav je s svojim zahtevkom uspela, že sklep o povrnitvi stroškov drugi toženki je bil krivičen, saj je šlo za specifičen primer. Prvostopenjsko sodišče je odločitev napačno oprlo na 159. čl. ZPP; moralo bi jo na 154. in 155. čl. ZPP, še meni pritožnica.

(3) Prva tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Ni na mestu sklicevanje na zapisnik z naroka 5. 6. 2008, češ da potrjuje pritožbena izvajanja, da so se stranke dogovorile, da bo sodišče o stroških odločilo s posebnim sklepom. Nikjer iz zapisnika ne izhaja, da so se stranke dogovorile, da bo o stroških odločilo sodišče. Na koncu 5. strani zapisnika je navedeno, da bo o stroških odločeno s posebnim sklepom, vendar se to nedvoumno nanaša na stroške druge tožene stranke (napaka, ki je bila v zvezi s stroški druge toženke na zapisnik popravljena, pri tem niti nič ne moti niti ničesar ne dokazuje). O tem je prvo sodišče tudi res odločilo s posebnim sklepom (5. 6. 2008), ki ga tožeča stranka ni izpodbijala, neupoštevno pa se je v pritožbi proti izpodbijanemu sklepu sklicevati na krivičnost pravnomočnega sklepa. Poleg tega je pred tem zapisom navedeno, da so vse pravdne stranke priglasile svoje pravdne stroške stroške, in sicer po tem, ko se je zaključilo dokazovanje. Šele za tem pa sta tožeča in prvo tožena stranka sklenili sodno poravnavo (str. 6. zapisnika). Sodna poravnava pa se stroškov izrecno ni dotikala, zato je pravilno, da je prvo sodišče uporabilo določbo 159. čl. ZPP, ki pride v poštev ravno za tak primer.

(6) Ne drži pritožbena trditev, da je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela, saj je bila med njo in prvo toženo stranko sklenjena sodna poravnava. Zato določba 154. čl. ZPP (načelo uspeha) v tem primeru ni upoštevna, v posledici tega pa ne pride v poštev niti določba 155. čl. ZPP (za pravdo potrebni stroški).

(7) Katero kršitev naj bi prvo sodišče zagrešilo po 14. tč. 1. odst. 338 čl. ZPP, ni jasno, saj to zakonsko določilo ne obstaja, absurdnost, neživljenjskost in krivičnost pa tudi niso posebni pritožbeni razlogi. Tožečo stranko je v pravdi zastopala pooblaščena odvetnica, zato je sodišče ni bilo dolžno opozarjati na njene procesne pravice, ki jih sicer lahko iz razloga nevednosti prezre. O dejanjih in pomembnejših izjavah na naroku se piše zapisnik (122. čl. ZPP). Stranke imajo pravico zahtevati, naj se jim ta prebere, in ugovarjati zoper njegovo vsebino, kar lahko privede do poprave zapisnika. Zapisnik se je v tej zadevi celo popravil (glej navedeno zgoraj, sicer pa 5. stran zapisnika, l. št. 87), a ne zaradi varstva pravic tožeče stranke. Če je pooblaščenka morebiti opustila svojo skrbnost zato, ker se je pooblaščencu nasprotne stranke mudilo, pa tega sedaj uspešno v pritožbi ne more uveljavljati.

(8) Ker tudi uradni preizkus izpodbijanega sklepa ni pokazal kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (366. čl. ZPP v zvezi 350. čl. ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in sklep v izpodbijanem delu potrditi (2. odst. 365. čl. ZPP).