Appeal dismissed; appellate court upheld partial damages award as courts must apply material law ex officio.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellant challenged a final judgment awarding partial damages, arguing the court erred by not granting the full claimed amount. The appellant contended that a court issuing a default judgment must always rule in the plaintiff's favor regarding the entire claim. The appellate court rejected this, ruling that determining the scope of non-pecuniary damage is a matter of substantive law the court must apply on its own initiative based on the plaintiff's pleaded claims. Consequently, the appeal was dismissed, and the original partial award was confirmed.
Legislator headnote
AI generatedčlen 179 Obligacijskega zakonika; člen 373 ZPP: In default judgments, courts must apply substantive law ex officio to determine the scope of claimed non-pecuniary damages, and are not required to grant the full amount claimed if the evidence supports only a partial award.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se v zavrnilnem delu potrdi izpodbijana sodba.
[JEDRO]
Materialnopravno zmotno je stališče tožnika v pritožbi, da v primeru zamudne sodbe sodišče ne more izdati delne zamudne sodbe, temveč mora ugoditi tožbenemu zahtevku v celoti. Vprašanje višine nepremoženjske škode je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, na katerega uporabo pazi sodišče po uradni dolžnosti, in prisodi oškodovancu odškodnino glede na obseg zatrjevane nepremoženjske škode v tožbi.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje jez zamudno sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.2006 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.
Zoper zavrnilni del zamudne sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi postavljenemu tožbenemu zahtevku. V pritožbi tožnik navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, saj izrek sodbe ni jasen in razumljiv, saj mora v primeru izdaje zamudne sodbe sodišče v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku. Odločitev o višini dosojene nepremoženjske škode je materialnopravno vprašanje in je sodišče dolžno ugoditi postavljenemu tožbenemu zahtevku.
Pritožba ni utemeljena.
Zamudna sodba sodišča prve stopnje je pravnomočna v obsodilnem delu, saj je toženec ne izpodbija.
Pri izdaji zamudne sodbe je sodišče vezano na trditveno podlago v tožbi. Glede na trditve v tožbi v zvezi s spornim škodnim dogodkom in obsegom poškodb je odločitev sodišča v zavrnilnem delu materialnopravno pravilno, saj tožniku ne pripada večja odškodnina zaradi žalitve dobrega imena in časti in za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Sodišče je odškodnino odmerilo v skladu s členom 179 Obligacijskega zakonika tako, da je pritožba neutemeljena, ko zahteva višjo odškodnino glede na zatrjevane trditve v tožbi o obsegu nepremoženjske škode. Materialnopravno je zmotno stališče tožnika v pritožbi, da v primeru zamudne sodbe sodišče ne more izdati delne zamudne sodbe, temveč mora ugoditi tožbenemu zahtevku v celoti. Vprašanje višine nepremoženjske škode je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, na katerega uporabo pazi sodišče po uradni dolžnosti, in prisodi oškodovancu odškodnino glede na obseg zatrjevane nepremoženjske škode v tožbi.
Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in v zavrnilnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 373 ZPP).