Court rejects appeal on burglary charge, ruling specific facts prove aggravated theft rather than simple burglary.

Pritožba zagovornika obtožene M. H. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženko se oprosti plačila povprečnine kot stroškov pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Dejstvo, ali je šlo za ločene prostore ali ne oziroma celo za isto stanovanje ali ne, pri presoji takšnega načina izvršitve ni samo po sebi odločilno, temveč je posebno predrznost treba ugotavljati iz vseh ugotovljenih dejanskih okoliščin, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženko spoznalo za krivo očitanega kaznivega dejanja in ji je izreklo kazen pet mesecev zapora. Plačila stroškov jo je oprostilo.

Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obtoženke, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakonika po 2. točki 370. člena ZKP v zvezi s 4. točko 372. čl. ZKP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 470. čl. ZKP v zvezi s 1. odstavkom 373. člena ZKP in zaradi odločbe o kazenski sankciji po 4. točki 370. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 374. člena ZKP. Predlagal je, da se sodba spremeni tako, da pritožbeno sodišče obdolženko spozna za krivo storitve kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ in ji izreče pogojno obsodbo, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Na podlagi 2. odstavka 377. člena ZKP je višja državna tožilka A. Š. podala predlog, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v prvem sklopu pritožbenih navedb uveljavlja kršitev kazenskega zakona, saj šteje, da je prvostopenjsko sodišče napačno pravno opredelilo dejanje kot kaznivo dejanje velike tatvine storjeno na posebno predrzen način (kaznivo dejanje po 3. točki 1. odst. 212. člena KZ), saj bi ob pravilni uporabi kazenskega zakona moralo zaključiti, da je šlo za storitev tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ. Pritožbeno sodišče takšnim navedbam zagovornika obtožene ne more slediti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, saj je izvedlo vse potrebne dokaze in na njihovi podlagi pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, zoper sodbo pa iz tega razloga tudi ni pritožbenih navedb.

Tako je z gotovostjo dokazano, da je obdolženka najprej vstopila v sobo, v kateri je spal M. S. in nato kljub temu, da je videla, da je nekdo v stanovanju, odšla naprej v spalnico, kjer je ukradla zlatnino. Takšen potek dogodka je prepričljivo in logično opisal M. S., ki je dejal, da je bilo ravno to, da so se odprla vrata v njegovo sobo, oseba, ki je odprla vrata, pa ga ni ogovorila, tisto, kar je vzbudilo njegovo pozornost. Pričakoval je namreč, da je domov prišel njegov oče, a to, da ga ni ogovoril, se mu je zdelo nenavadno, zato je tudi odšel iz sobe in v spalnici stanovanja zalotil obtoženko.

Obtoženka je torej vedela, da je v stanovanju poleg nje še nekdo, pa se je kljub temu odločila, da nadaljuje z izvrševanjem kaznivega dejanja in je tatvino tudi izvršila, kar je nedvomno način, ki presega predrznost, značilno za običajno izvršitev tatvine. Ni namreč mogoče slediti navedbam pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da prostori stanovanja niso med seboj povezani in da obtoženki ni mogoče očitati, da ji je bila okoliščina, da ti prostori predstavljajo eno stanovanje, znana, saj je bila v hiši prvič.

Posebno predrzen način izvršitve tatvine je utemeljen zlasti s povečano nevarnostjo za storilca, da bo pri izvrševanju kaznivega dejanja zaloten. Dejstvo ali je šlo za ločene prostore ali ne oziroma celo za isto stanovanje ali ne, pri presoji takšnega načina izvršitve ni samo po sebi odločilno, temveč je posebno predrznost potrebno ugotavljati iz vseh ugotovljenih dejanskih okoliščin, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno. Glede na ugotovljena dejstva, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je obtoženka vedela, da se v neposredni bližini nahaja še neka oseba, ki bi jo lahko zalotila že pri tem, ko je odpirala vrata v otroško sobo, pa je kljub temu nadaljevanja z odpiranjem še drugih vrat in pregledovanjem stanovanja.

Takšna izvršitev nedvomno predstavlja posebno predrzen način po 3. točki 1. odstavka 212. člena KZ, ne pa kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ.

Drugi sklop pritožbenih navedb se nanaša na izbiro in višino kazenske sankcije, tudi v tem delu pa je pritožba neutemeljena. Kljub temu, da se pritožbeno sodišče strinja z navedbami pritožnika, da je prvostopenjsko sodišče nekatere okoliščine iz ne povsem jasnih razlogov štelo za obteževalne namesto za olajševalne (npr. osebne in premoženjske razmere obdolženke) in da v svojih razlogih morda ni navedlo vseh možnih olajševalnih okoliščin, ti razlogi še ne opravičujejo izreka pogojne obsodbe. Odločilni dejavnik, ki ga mora sodišče upoštevati pri odločanju o izbiri pogojne obsodbe namesto kazni zapora je zlasti pričakovanje, da storilec kaznivih dejanj ne bo ponavljal, t.i. pozitivna prognoza. V konkretnem primeru je bila obtoženki manj kot mesec dni pred izvršitvijo kaznivega dejanja vročena sodba, s katero je bila pravnomočno obsojena za dve dejanji velike tatvine izvršeni na identičen način, kot to dejanje. V takšnem primeru ni mogoče slediti pritožniku o obstoju pozitivne prognoze pri obtoženki, zato tudi izbira sankcije opozorilne narave ni na mestu. Kazen petih mesecev zapora, kot je bila obtoženki izrečena s strani sodišča prve stopnje, pa ustreza teži storjenega dejanja in stopnji storilkine krivde. Iz navedenih razlogov pritožba zagovornika ni utemeljena, izpodbijana sodba tudi nima kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 383. člena ZKP), zato je pritožbo zagovornika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Glede na izkazano slabo premoženjsko stanje obtoženke, je pritožbeno sodišče obtoženko oprostilo stroškov povprečnine, kot stroškov pritožbenega postopka, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom teh stroškov ogroženo preživljanje obtoženke in njegovih otrok.