Prosecution appeal dismissed; indictment rejected for lacking specific means of concealment in criminal description.

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Opis slehernega kaznivega dejanja mora vsebovati zakonske znake kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, predmet, na katerem, in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Tako so sestavine (zakonski znaki) obravnavanega kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odst. 221. člena KZ; 1. stvar oziroma tisto, kar je bilo zanjo pridobljeno (s prodajo ali zamenjavo), 2. pridobitev takšne stvari na enega od konkretnih oziroma splošno navedenih načinov v zakonu in 3. vedenje oziroma zavest storilca, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem. Iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja tako določno izhaja, kateri predmet (osebni avtomobil), naj bi obdolženec prikril, vendar le z navedbo "si kako drugače pridobi" dejansko ni konkretizirano na kakšen način, naj bi ga obdolženi prikril, torej ni konkretizirana izvršitvena oblika kaznivega dejanja, ki pa je seveda zakonski znak slehernega kaznivega dejanja. V subjektivnem pogledu za storitev kaznivega dejanja po 1. odst. 221. člena KZ zadošča vedenje oziroma zavest storilca, da je bil predmet pridobljen s kaznivim dejanjem, ali da takšno stvar prikriva. Ni pa potrebno, da storilec ve za konkretno kaznivo dejanje, storilca, pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja itd.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi določila 1. odst. 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko 1. odst. 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog zoper obdolženega AR v smeri kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odst. 221. člena KZ. Na podlagi določila 1. odst. 96. člena ZKP pa je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca bremenijo proračun.

Zoper sklep se je pritožil državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

V skladu z določilom 2. odst. 445. člena ZKP je bil spis posredovan Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS, ki ga je vrnilo brez predloga.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb državnega tožilca pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da opis dejanja v obtožnem predlogu ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odst. 221. člena KZ oziroma, da le-ti niso dovolj konkretizirani, v posledici česar je obtožni predlog utemeljeno zavrglo.

Opis slehernega kaznivega dejanja mora vsebovati zakonske znake kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, predmet, na katerem, in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Zakonski znaki so pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, vendar pa morajo biti praviloma ti znaki konkretizirani z dejstvi in okoliščinami, seveda, kolikor je to mogoče in smiselno. Konkretizirati pomeni izbrati iz obravnavanega življenjskega primera tista konkretna in pravno relevantna dejstva, ki se ujemajo z zakonskimi znaki določenega kaznivega dejanja. Tako so sestavine (zakonski znaki) obravnavanega kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odst. 221. člena KZ; 1. stvar oziroma tisto, kar je bilo zanjo pridobljeno (s prodajo ali zamenjavo), 2. pridobitev takšne stvari na enega od konkretnih oziroma splošno navedenih načinov v zakonu in 3. vedenje oziroma zavest storilca, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem. Iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja tako določno izhaja, kateri predmet (osebni avtomobil), naj bi obdolženec prikril, vendar le z navedbo "si kako drugače pridobi" dejansko ni konkretizirano na kakšen način, naj bi ga obdolženi prikril, torej ni konkretizirana izvršitvena oblika kaznivega dejanja, ki pa je seveda zakonski znak slehernega kaznivega dejanja, torej tudi očitanega kaznivega dejanja prikrivanja, kar je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje.

V zvezi z ugotovitvijo izpodbijanega sklepa, da v opisu obravnavanega dejanja ni navedena prav nobena okoliščina, ki bi izkazovala dejstvo, da naj bi obdolženi vedel, da je bilo osebno vozilo ukradeno, kar pa sicer utemeljeno kritizira pritožnik, pa je potrebno poudariti, da je kaznivo dejanje prikrivanja po 221. členu KZ akcesorne narave. Podano je le, če se ugotovi, da je stvar, na katero se nanaša izvršitveno dejanje, pridobljena s kaznivim dejanjem. V subjektivnem pogledu za storitev kaznivega dejanja po 1. odst. 221. člena KZ zadošča vedenje oziroma zavest storilca, da je bil predmet pridobljen s kaznivim dejanjem, ali da takšno stvar prikriva. Ni pa potrebno, da storilec ve za konkretno kaznivo dejanje, storilca, pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja itd. Pri opredeljevanju tako imenovanih subjektivnih znakov kaznivega dejanja (v zakonu so opredeljeni z izrazi, kot so npr. "vedoma", "mu je šlo za to", "z namenom" itd.) pa zakonski pojmi prevzamejo vlogo dejstev oziroma pomenijo tudi že konkretizacijo opisa kaznivega dejanja. V takšnih primerih je opis popoln, četudi je zakonski znak konkretiziran zgolj s povzetkom zakonskega besedila. Pri tem je treba upoštevati tudi splošno pravilo, da v opis kaznivega dejanja sodijo v prvi vrsti odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja, ne pa tudi dejstva in okoliščine (indici), na podlagi katerih se dokazuje "sklepa" na obstoj tako imenovanih notranjih oziroma subjektivnih dejstev (vsebina zavesti, volje). Glede na navedeno je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja in sicer vedenje oziroma zavest storilca, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, dovolj konkretiziran že z navedbo zakonskega teksta v abstraktnem delu opisa dejanja "da je stvar za katero je vedel, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem".

Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno (3. odst. 402. člena ZKP).